Lepo je, veste, biti v mojih letih

Pesnica Neža Maurer je pred nedavnim za življenjsko delo prejela zlatnik poezije in se s tem priznanjem pridružila velikim imenom slovenske poezije Zlobcu, Pavčku, Minattiju, Koviču in Košuti. Pravzaprav so zdaj slednji dobili dobro družbo. Ja, po klepetu z Nežo je dan vedno bolj žlahten.

Vas deževno vreme, kot smo ga deležni v teh dneh, spravlja v slabo voljo?

»Kakor kdaj. Deževno vreme nima vedno negativnega predznaka. Včasih dež lahko predstavlja zmagoslavno pesem, če si v sebi srečen, če si na vrhu hriba, če greš od uspešno opravljenega izpita. Lahko pa si otožen, te zebe, nimaš čevljev … Takrat manjka le še dež, da začneš jokati in razmišljati, da življenje ni nič, da je treba narediti konec, skupaj z dežjem odteči v veliko reko in izginiti … Če nimam kakšnih obveznosti, v takem vremenu rada spim. Dež me uspava v sladek spanec.«

Mar nimamo ljudje z leti vedno več težav s spancem?

»Zdaj imam srečo in dobro spim. Pri mojih tridesetih, štiridesetih letih pa se zvečer nikakor nisem mogla umiriti in sem vzela uspavalno tableto. Že pred časom pa sem si življenjski ritem uravnala tako, da pozno vstajam in večere, ko imam nastope, lahko podaljšujem tudi do polnoči.«

Najbrž povečana pozornost javnosti in medijev, še posebej ob nagradah, ki v zadnjih letih redno prihajajo na vaš naslov, od vas zahtevajo precej napora …

»To je res. Ampak na vse te stvari, ki so povezane s takimi in drugačnimi nagradami ali priznanji, gledam, kot bi bila povabljena na veliko gostijo, na kateri pa nisem jaz gost, ki sedi za mizo, ampak sem, nasprotno, tista, ki mora pripravljati hrano. Kot bi bila glavna kuharica, ki mora poskrbeti za pojedino in zabavo. To povzroča določeno napetost v tebi, bodo ljudje zadovoljni, ti bo uspelo narediti tisto, kar si od tebe najbolj želijo? Bolj pomembna je nagrada, več ljudje pričakujejo od tebe, ti pa si vedno starejši in jim vedno težje ustrežeš.«

Vsem tem zvedavim očem, ki gledajo in čakajo …: »Neža, daj, povej?«

»Zdaj, pri mojih letih, ko imam občutek, da je glavnina za mano, in ko dobivam vsa ta priznanja, me to ne obremenjuje več. Zdaj ni potrebno, da sem najbolj imenitna, občinstvu rečem, če vam ni všeč, kar ste slišali, vzemite kakšno mojo knjigo v roke in v njej poiščite želeno. Ko si mlajši, te pričakovanja javnosti bolj bremenijo. Spomnim se svoje prve nagrade, ko sem bila še študentka. Ponujala sem črtico časopisom in revijam, pa je nikjer niso vzeli. Nazadnje sem jo dala v kuverto in jo odvrgla v nabiralnik na Društvu slovenskih pisateljev na Tomšičevi. Šlo je za neki natečaj na temo mladinskih delovnih brigad. Po dveh mesecih je v študentsko naselje prišlo obvestilo, da sem dobila prvo nagrado. To me je mnogo bolj »zadelo« kot vse kasnejše nagrade, hkrati pa je takrat močno pripomoglo k moji samozavesti. Dobila sem potrditev, da nekaj pa le znam.«

Se strinjam, potrditev s strani tistih, ki jih cenimo, se tako zelo prileže.

»Največ mi pomeni, da sem vendarle vključena v Cikel Slovenski književniki. Vedno so me hvalili za to in ono pesem ali zbirko in vedno so me znali tudi hitro pograjati. Pa ne, da bi bila tako trdna, ampak preprosto sem se vseskozi držala svojega, nobena smer me ni premamila, nisem se priključila nobeni skupini. Če so me potrebovali, so me poklicali zraven, drugače pa ne. In sem imela občutek, če se to malo ne spremeni, potem me preprosto ne bo v slovenski literaturi. To je pa majčkeno bridek občutek.«

Preveč milo povedano »majčkeno bridek občutek«.

»Ne vem, mogoče. Takrat sem živela v Kranju na Planini in ko je izšel Pregled slovenskega slovstva, me ni bilo v njem. To me je resnično zelo prizadelo.«

Žensko pesnico med moškimi pesniki. V literaturi, posebej poeziji, se mi zdi, da še vedno prevladujejo moški?

»Ko sem začela pisati, so me »fantje« vzeli v svoj krog in me vprašali, zakaj pišeš, a ni že nas, moških, zadosti dobrih. Moški ste nad mnogimi področji znanosti in umetnosti zelo dolgo držali roko. Zdaj se stvari vendarle nekoliko spreminjajo.«

Fantje, ha, ha, bardom slovenske poezije pravite fantje …

»Ja, a naj to ne zveni posmehljivo. Ko sem prišla v Društvo slovenskih pisateljev, vsem tem piscem nisem mogla reči naši moški. To je bila nekakšna kompanija, ki je bila v sebi vedno zelo trdna in tudi, če imajo zdaj nekateri izmed njih že 90 let, jim enostavno ne morem reči moški, če so pa po duši še vedno bolj fantje kot pa moški. Saj se tega tudi sami zavedajo. Ko sem sedanjemu predsedniku Milanu Jesihu rekla, da se v tej vlogi še kar dobro znajde, mi je sam dejal, da mogoče pa le ni tako otročji, kot je videti.«

Ampak v svojo družbo so vas zdaj dobili še enkrat znova, tokrat kot dobitnico zlatnika poezije.

»Precej dajo na to zunanjo obliko vsega tega, kar počnemo. Zato so zdaj ponosni, ker so oni tam z menoj, najbrž precej bolj, kot sem ponosna jaz, da sem z njimi. Jaz sem se mednje morala prebiti. Obstajajo nekako tri stopnje. Na začetku te vsi zelo hvalijo, potem pa se kar naenkrat ustavi, in takrat jih večina odpade. Sledi stopnja »ne bomo ti več objavili« in tisti, ki jim to s svojim ustvarjalnim delom uspe »preživeti«, imajo potem najlepšo možnost postati književniki ali književnice. To je stopnja, ko te čisto nič več ne prizadene, ne glede na to, ali ti rečejo, kako čudovito ali pa kako zanič je to, kar delaš.

Seveda pa ne morem reči, da mi vse to z zlatnikom poezije ne dene dobro, nasprotno, v veliko zadovoljstvo mi je, saj nikoli nisem mislila, da me bodo pripustili zraven. Sicer pa se odnos bralcev do moje poezije ni nič spremenil, odnos pesniških kolegov pa je zdaj povsem drugačen. Lepo je, veste, biti v teh letih, saj imajo potem fantje vedno občutek, da morajo biti prijazni. Po eni strani je starost zelo osvobajajoča.«

Govorite o veličini izkušenj, ki jih dobimo, ko enkrat pridemo v starejše življenjsko obdobje?

»Absolutno vam vsem priporočam izkušnjo med šestdesetimi in sedemdesetimi leti: To so najlepša leta, ko nisi več vezan na vsakdanjo službo, nisi več podložen svojim spolnim željam, veš veliko več kot v mladih letih, čutiš, da nekako obvladuješ svoje življenje in tudi posel, ki si se mu predal. Če nisi neumen, da bi na vsak način hotel spet biti mlad, si lahko v teh letih zelo srečen in umirjen. Otroci že zrastejo, če je tu še zakon, je ta že dokaj utrjen in ni stalnih spopadov kot mogoče v letih poprej, vse je bolj harmonično, lahko delaš tisto, za kar imaš občutek, da si na svetu in tega se lahko veseliš.«

Seveda za nazaj ne moremo nič spremeniti, pa vendarle, bi ob še eni priložnosti storili karkoli drugače?

»S sedanjimi izkušnjami mogoče bi. Nisem pa povsem gotova, ker sem navsezadnje po značaju precej lahkoverna. Ponavadi na prvo žogo verjamem tako drugim kot sebi in to je malo otroško odločanje in ravnanje, mar ne. Seveda sem kdaj ravnala tudi narobe, ampak saj ni vedno vse odvisno le od tebe. Tvoje življenje in osebnost določajo tudi tvoja čustva, tvoje okolje, življenjsko in poklicno, ljudje, ki te obkrožajo, starši in potem otroci, če jih imaš … Zato je smešno trditi, človek je svobodno bitje, lahko se odloča, kakor želi. Lahko se odločiš pravilno, pa vseeno trpiš celo svoje življenje zato, ker si se odločil prav.«