Visok cilj je najboljši motiv

Nejc Mikolič iz Krope je glasbenik mlajše generacije. Jeseni bo vpisal tretji letnik viole na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je član orkestra Young Euro Classic v Berlinu, od leta 2008 je redni nadomestni član v orkestru Slovenske filharmonije, veliko nastopa kot solist in v komornih sestavih, honorarno pa tudi poučuje violino v Glasbeni šoli Radovljica.

Dvakrat ste že igrali v orkestru Young Euro Classic, s katerim ste nanizali nekaj koncertov po Nemčiji in Balkanu. Mladi Evropejci igrajo klasiko ali kako bi se temu reklo …?

»Sedež orkestra je v Berlinu. Ustanovili so ga lani, ob obletnici padca Berlinskega zidu, ideja ustanoviteljev pa je bila povabiti mlade glasbenike z Balkana, oziroma iz bivše Jugoslavije, da nas združijo preko glasbe. Meni se motiv sicer zdi nekoliko za lase privlečen, a vseeno, lani jeseni smo poskusno nastopili kot godalni orkester, letos poleti pa smo po Nemčiji že uspešno koncertirali kot simfonični orkester. Zdaj nas v njem igra pet Slovencev, v orkester pa so nas priporočili profesorji z akademije.

Zame je to predvsem zelo dobra izkušnja. Opazil sem, da smo Slovenci v primerjavi z drugimi republikami nekdanje skupne države na precej višjem nivoju, spoznal sem veliko novega repertoarja, super je srečevati nove ljudi, seveda pa tudi vidiš svet in se imaš nasploh dobro. V orkestru sem bil sicer namestnik vodje violske sekcije.«

Zdaj igrate violo, vašo glasbeno pot pa ste začeli z violino in kasneje še klavirjem. Gre za dva povsem različna inštrumenta, na klavirju pritisneš tipko in je ton, na violini pa s prsti leve roke pravi ton iščeš …

»Moja glasbena pot je bila kar pestra. Doma se sicer nihče ni profesionalno ukvarjal z glasbo, razen tega, da vsi nekaj pojemo. V vrtcu je bila prva kljunasta flavta, ko sem šel v nižjo glasbeno šolo, pa sem začel z violino. Vsi so namreč govorili, imaš posluh, violino boš šel … V četrtem razredu sem se odločil še za klavir, za katerega sem šest razredov opravil v treh letih. Klavir me je v bistvu vseskozi spremljal, v srednji šoli je bil tudi obvezni stranski predmet. Kasneje sem se odločil še za orglarsko šolo. Seveda pa je bila moja prioriteta vedno violina, vse drugo je bilo nekako »za zraven«.«

Kako so na to gledali vaši profesorji?

»V redu. Nikoli ni bilo problema. Sam pri sebi sem že kmalu ugotovil, da se bom poklicno ukvarjal z glasbo. Sicer pa so profesorji v tvojem glasbenem razvoju zelo pomembni, ne le kot tisti, ki te učijo igranja na instrument, ampak tudi v pedagoškem in psihološkem smislu. Armin Sešek me je na srednji šoli kot violinista »spravil v red«, prav tako je odličen profesor Mile Kosi, ki je sedaj moj mentor viole na akademiji.«

Jeseni boste vpisali tretji letnik viole, kaj pa violina? Vedno me je zanimalo, koliko drži krilatica, da gre tisti, ki mu »zmanjka« na violini, potem med violiste?

»Včasih je menda to kar veljalo, zdaj pa je povsem drugače, saj je tudi med violisti kar precejšnja konkurenca. Za violo sem se odločil povsem po naključju. Bil sem še v osmem razredu osnovne šole, ko sem že opravljal izpite za violino v prvem letniku srednje glasbene šole. Tako sem v četrtem letniku umetniške gimnazije ostal brez profesorja, zasebne ure pa bi bile zame predrage. Potem sem v roke vzel violo in se odločil za profesorja Kosija, čeprav je Sešek hotel, da se na tej stopnji odločim še za oba inštrumenta. Ko zdaj gledam nazaj, mi niti malo ni žal, da sem se odločil za violo. Odlično se počutim med violisti, ki so v povprečju tudi značajsko drugačni kot violinisti. Profesor Kosi me je v nadaljevanju priporočil tudi v orkestru Slovenske filharmonije, kjer sem menjal violistko na porodniški.«

Kako so na vas »mladinca« gledali v prvem med slovenskimi orkestri, ko ste sedli med violiste?

»Seveda sem bil na začetku pod drobnogledom vseh. Imel sem občutek, da samo gledajo, kdaj bom »zasral«, kdaj bom narobe potegnil lok in mi bodo rekli, hvala lepa. A se je dobro izteklo, tako da sem postal stalni nadomestni član orkestra. Letos sem angažiran za vse abonmaje. Priznam pa, da je bilo na začetku kar težko, saj nas na srednji šoli, pa tudi na akademiji bolj slabo pripravljajo na igranje v orkestru. Izkušnje, nov repertoar, pa tudi nekaj denarja za bencin, najemnino za stanovanje v Ljubljani … To je to.«

Precej nastopate tudi kot solist. V tej sezoni vas čakata dva koncerta, novembra v Radovljici, januarja pa v Ljubljani …

»Taki nastopi so pomembni za motivacijo pri učenju novih skladb. Imaš cilj, veš, da se moraš dobro pripraviti. Tako več delaš, kot bi sicer. Je pa dobro, če dobiš priložnost za nastop. Če te nihče ne sliši, si lahko še tako dober, pa nihče ne bo vedel zate in boš na koncu pristal kot učitelj nekje na koncu sveta …«

Tudi vi honorarno že učite violino v radovljiški glasbeni šoli … Kakšen recept podajate učencem? Talent ali trud?

»Honorarno učim že četrto leto. Kakšen recept imam za otroke? Pomembno je oboje, tega se morajo zavedati vsi tisti, ki hočejo v glasbi kaj doseči. S talentom je recimo mogoče narediti srednjo šolo, a se ti na akademiji, če nisi priden in discipliniran, kaj hitro »zatakne«. Seveda pa je dobro imeti tudi nekaj talenta. Posluh je sicer mogoče razviti do neke stopnje, a za kaj več moraš to imeti v sebi.«

Menda veljate za kar zahtevnega učitelja?

»Ne vem. Mogoče sem kdaj tudi malo »zoprn«, saj želim, da se tudi otroci potrudijo, če se že jaz z njimi trudim. Glasbena šola vendarle ni popoldansko varstvo, ampak je potrebno nekaj za uspeh tudi narediti. Če je učitelj pripravljen delati z otrokom, je velika škoda, če se otroku ne ljubi.«

Kakšni so vaši načrti v glasbi?

»Željo imam obiskovati master class pri kakšnem priznanem profesorju viole v tujini. Prav je, da si postavimo malo višje cilje, ki jih želimo doseči. Ti so namreč najboljša motivacija za delo. Svoje poklicne vloge ne vidim le v profesuri, ampak tudi v igranju v kakšnem dobrem orkestru, kar orkester Slovenske filharmonije vsekakor je. Ob glasbi pa je potrebno tudi živeti običajno življenje. Zelo pomembno je gojiti tudi športne aktivnosti, saj le tako lahko ostaneš v stalni kondiciji.«

Menda ste še vedno tudi stalni organist v domači župniji v Kropi?

»Sem. Ampak, verjemite mi, če ne bi imel veselja s tem, tega zagotovo ne bi počel. Včasih je tudi težko, ko grem v soboto na zabavo in ob drugi uri zjutraj začnem gledati na uro, ker vem, da bo ob sedmi uri treba vstati, ker je ob osmih maša pri sv. Lenartu. Drugi se imajo juhuhu fino še naprej, jaz pa moram domov. Dobro bi bilo le, da bi imel na voljo koga, ki bi me lahko zamenjal.«