Kaj pa morem, Nikec, če so taki!

To leto je tudi v znamenju Cirila Kosmača: 28. januarja je minilo 30 let od njegove smrti, 28. septembra pa jih bo že sto od njegovega rojstva. Spomin na velikega Primorca obudimo s pomočjo zapisov njegovega gorenjskega prijatelja Nika Koširja ...

O Cirilu Kosmaču (1910-1980) bi težko zapisali kaj novega. Napisal je malo, a tisto izvrstno in kdor kaj bere, ga je prebral. V tem zapisu bomo osvetlili le eno manj znanih poglavij iz njegovega življenja, ko je bil v letih 1945-46 glavni urednik tedanjega osrednjega časnika Slovenski poročevalec; romanist, prevajalec, časnikar in pisatelj Niko Košir (1919-2000) pa v isti redakciji urednik za zunanjo politiko. Kosmač in Košir sta bila velika prijatelja. Kosmač, ki je nazadnje živel v Portorožu, je Koširja skoraj vsako pomlad obiskal na njegovem domu v Poljšici pri Bledu; običajno v času blejskih kongresov PEN, ko je pred Koširjevo hišo cvetela češnja – in ta ga je v času svojega cvetja spominjala na prijatelja tudi po njegovi smrti. Okoliščine Kosmačeve smrti so še danes nekoliko skrivnostne. Uradna diagnoza je bila »maligni tumor v možganih«. Bilo pa je še nekaj. »Ker verjetno tega še nisem zapisal in ker morda tudi drugje ni zapisano, pa bi bilo škoda, da se pozabi, zato zdajle. Novico sem pred dvema letoma ali tremi zvedel od Pavčka ali od Cirila Zlobca, zadeva pa smrt Cirila Kosmača. Ko je po težki operaciji ležal v bolniški sobi, je proti večeru strežnica prišla in odprla okno, nato pa pozabila nanj in ga pustila odprto vso noč. Bilo je konec januarja in sorazmerno hladno. In ubogi pisatelj si je dodatno nakopal še pljučnico, ki ga je tudi pokopala, čeprav je menda res, da bi bil tudi brez nje težko preživel. Primer je zgovoren dokaz, kako je v tej naši domovini poskrbljeno tudi za take ljudi, kakršen je bil Ciril. Vso zadevo so previdno zamolčali, strežnico pa, kdo ve, morda celo pohvalili.« (Vir: N. Košir, V znamenju strelca, 1997, stran 115-116.)

Tistega dne (28. januarja 1980) je že bil v isti bolnišnici še en znani pacient – Josip Broz Tito; v njegovi sobi se kaj takega najbrž ne bi primerilo. Precej gotovo pa je, da je Tito jeseni 1946, ko je Udba obtožila Kosmača, da je angleški vohun, usodno posegel v njegovo življenjsko zgodbo, ki bi se takrat lahko končala bolj slabo. Pri Titu je za Kosmača posredoval Josip Vidmar, Košir pa o tem zapisal: »V tej mučni zadevi, tako je pisal /Vidmar/, se je na nekem sprejemu na Brdu pri Kranju obrnil na samega Tita, ki mu je povedal, da se Kosmača spominja še iz svojih pariških let, nato pa poklical na tej slovesnosti tudi navzočega takratnega notranjega ministra, vsegamogočnega šefa zvezne Uprave javne varnosti Aleksandra Rankovića-Marka in mu naročil, naj zadevo uredi. Kot kaže, jo je.« Ob tem Košir leta 1987 doda: »Koliko pokončnosti in poguma je bilo potrebno za to Vidmarjevo dejanje, lahko presodi le, kdor je tiste hude in mračne čase doživljal, nikakor pa ne, komur se o njih še sanjati ne more; po bitki je lahko biti general in ko je huda ura mimo, zraste greben tudi figamožem.« No, svoji življenjski poti sta oba moža, pisatelj in Maršal, končala istega leta v isti hiši; kje sta zdaj, pa ne ve niti Tantadruj …

Vse skupaj se je (na novo) začelo 10. maja 1945, ko je partizanska tovarišija prispela iz Ajdovščine v Ljubljano, prespala v Hotelu Slon (ki je bil takrat poln stenic), naslednje jutro pa se je med osmo in deveto podala naravnost v – uredništvo Jutra. »Ta dan mi je Ciril jasno stopil pred oči in še vedno ga vidim, kako, visok in vitek, oblečen v vojaško uniformo, z brzostrelko čez rame, pri hoji rahlo sklonjen naprej in z nekolikanj trudnim korakom zapušča hotel na čelu kolonice, v kateri smo še Aleksander Javornik-Klemen, Franček Bohanec, Dušan Moravec in jaz, jo pred pošto mahne čez tedanjo Šelenburgovo /zdaj Slovenska/ v tedanjo Knafljevo ulico /zdaj Tomšičeva/ in tam v uredništvo Jutra, dnevnika, ki je z našim prihodom v Ljubljano nehal izhajati. Tam so nas že čakali uredniki in novinarji, kolikor jih ni pobegnilo. Ciril jim je v kratkem govoru razložil, kako bo poslej, v imenu somišljenikov OF v podjetju nas je pozdravil novinar France Puc, nato smo se razšli. 'Osvoboditelji' smo se potlej zbrali še na kratko sejo, na kateri nam je Ciril kot glavni urednik Slovenskega poročevalca razdelil resorje: Moravcu kulturo, Javorniku gospodarstvo, Bohancu notranjo politiko, meni zunanjo. V to prvo povojno redakcijo Poročevalca so kmalu zatem prišli še Cene Kranjc, Karel Grabeljšek, Tone Seliškar, Ladislav Kiauta in nekateri drugi.« Tako enostavno je to bilo: iz hoste naravnost v redakcijo enega od treh uglednih slovenskih predvojnih dnevnikov (Slovenec, Slovenski narod, Jutro). Tudi vzdušje je bilo pod Kosmačem še naprej partizansko, tovariško, prijateljsko in hkrati profesionalno, torej takšno, v kakršnem se je delal dober časopis. »Mnoge od nas je v tistih mesecih neponovljivega tovarištva povezalo prijateljstvo, ki je ostalo trdno tudi tedaj, ko nas je hudo preizkušene razteplo po drugih službah in na vse kraje. V hiši, ki je imela takega šefa, kot je bil Ciril, je bilo lepo in prijetno delati … V Cirilovem odnosu do podrejenih ni bilo nič birokratskega ali vzvišenega; vedno je bil pripravljen pomagati, dejansko ali z nasvetom. Ker je na eni strani imel nos za to, kaj je prav in kaj ni, smo jo v tistih burnih in nelahkih časih prav dobro vozili, po drugi strani pa je imel prijatelje tudi med tedanjim vodstvom, tako da je lahko naravnost pri njih, brez posrednikov, ki ponavadi vse zaklobuštrajo, zvedel, kaj hočejo od novinarjev in kako naj pišejo, da bo najbolj prav …«

A ni bilo dolgo tako. Udba je kmalu zaznala, da v tem Kosmačevem gnezdu vzdušje ni takšno, kakršno bi po njenem moralo biti in je tudi vanj zasejala takrat najbolj cenjeno seme sumničenja in obtoževanja. »A naj se vrnem v prve čase svobode, ko smo s Cirilom skupaj delali pri Poročevalcu, kjer smo, skupaj in posamič, doživljali mnoge prijetne reči, pa tudi take in drugačne nevšečnosti. Nekatere so bile posledica naših pretiranih upov in slepil med osvobodilnim bojem, druge plod ljudi, ki se radi hranijo s kruhom hudobije, vse pa je bilo še nekako v znosnih mejah. Še vedno smo lahko živeli v prepričanju, da smo zmagovalci in si dopovedovali, da je v celem konec koncev kar v redu. Ko bi bili imeli izkušnje, ki smo si jih pridobili kasneje, nekateri tudi prepozno, ne bi bili taki božji voleki. Božji, ali bolje hudičevi mlini so nam kmalu začeli mleti dokaj neužitno moko, peki pa mesiti hudo neprebavljiv kruh. Ko bi se bili malo globlje seznanili s tistim, kar je v Sovjetski zvezi počenjal z razumniki Stalin in kaj vse hudega so jim prizadejali njegovi valpti in opričniki, bi bilo naše razočaranje, ko se je pri nas začelo ponavljati domala isto, precej precej manjše. Paradoks pri vsem tem je bil, da je vladajočim narobe hodilo prav to, da se je večji del inteligence med narodnoosvobodilnim bojem tako dobro držal.«

Po obračunu z »reakcijo« so prišli po sovjetskem zgledu kmalu na vrsto tudi »sumljivi« v lastnih vrstah, najprej interniranci, potem še partizani. Ciril Kosmač je bil med slednjimi eden prvih. »Na jesen leta 1946 so mu naprtili obtožbo, da je nič manj kot angleški vohun, agent Intelligence Servicea. Človek torej, ki se je vključil v boj za pravice Slovencev, ko je komaj dobro odrasel šolskim klopem, patriot do dna duše kot večina Primorcev, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, mož, ki je okusil italijanske ječe in so mu Nemci v taborišču Dachau ubili očeta, partizan, ki si ni pomišljal priti na osvobojeno ozemlje, čeprav je imel možnost, da tudi zadnji čas vojne prebije v kakem mirnejšem zavetju, glavni urednik glasila Osvobodilne fronte, čigar delovanje po zmagi je bila vsem odprta knjiga, naj bi torej v očeh vseh postal umazan vohun in tuji plačanec.« Košir namigne tudi, da ve, kdo so bili najbolj zagreti preganjavci. »Kot preprost državljan te države, ki smo se zanjo borili, pa nas je tedaj začela preganjati drugega za drugim, nisem nikoli vedel, kdo pravzaprav je bil pobudnik umazane gonje, ki se je vanjo s tolikšno vnemo in ihto zagnala Uprava javne (ne)varnosti. Po pravici povedano, tudi poizvedoval nisem po tem. Vem pa za nekatere, ki so bili v preganjanju Cirila Kosmača prav posebno prizadevni, pa so se kasneje delali, kot da imajo povsem čisto vest in roke. Vrag z njimi! Naj opravijo sami s sabo, če morejo, in tudi odvezo za to si lahko dajo, če jim je tako prav.«

No, ob pozornem branju v Koširjevem pisanju prepoznamo tudi imena. Zdi se, da je bil v umetniških oziroma kulturniških krogih eden najbolj zagretih pajdašev Udbe pesnik Tone Seliškar. Ja, prav ta, avtor Bratovščine Sinjega galeba! »Za zakulisne spletke pri Poročevalcu ne vem, ker kot nepartijec v marsikaj nisem bil posvečen; nisem bil vreden. A po tistem, kar se je tedaj šušljalo, in po tem, kako so štreno razpletli, lahko trdim, da se je kot ubogljiv valpet med odgovornejšimi člani uredništva izkazal predvsem Tone S. Zanj se vprašanje o Cirilovi krivdi vobče ni postavljalo: če so tako rekli tisti 'zgoraj', je bila pač capin.« V svoj dnevnik pa je Košir 15. februarja 1982 zapisal: »V Delu berem, da F. P. ureja korespondenco Cirila Kosmača. Ali je to morebiti nagrada za to, da je od leta 1946 dalje nekaj let vohunil za njim in ga tožil na notranji upravi?« Vem, kdo je F. P., a če ga (V znamenju strelca) ni razkril Košir, ga tu še jaz ne bom (je pa omenjen s polnim imenom tudi v tem pisanju).

In kakšno vlogo je v tej udbovski gonji proti Kosmaču imel Košir sam? Nagovarjali so ga, da bi ga tudi on ovajal, a ni privolil. »Še enkrat poudarjam: škoda, če ni Ciril nikjer pustil zapisano, kakšne grdobije je moral tedaj prestajati. Z zastraševanjem so hoteli dobiti obremenilne priče tudi med njegovimi prijatelji in sodelavci, kolikor pa bi se jim to ne obneslo, ga vsaj osamiti. Tako so večkrat grozili tudi meni. Najprej so hoteli od mene potrditve, da je vohun. Ko sem jim na to odgovarjal, da o tem nič ne vem, so se samovšečno ustili, da oni 'te reči zanesljivo vedo'. Malodane vsakokrat potem, ko sva se s Cirilom kje srečala, so me spet in spet hrulili, kaj da imam opraviti s tem ničvrednežem, in mi branili sestajanje z njim. Včasih so mi tako opozorilo poslali celo prek kakega tretjega; lahko da je bil njihov zaupnik, lahko pa kdo od tistih, katerih mnenje bi bil moral upoštevati po 'službeni dolžnosti', pa ga nisem.« To je prijatelju tudi povedal. »No, ko sem Cirilu razložil, kako me še vedno preganjajo zaradi njega in hočejo o njem po vsej sili zvedeti to in ono, je, sede za pisalno mizo, do vrha založeno z vsemi mogočimi časniki, revijami in papirji, samo nemočno razširil roke in nekam zgubljeno in zagrenjeno rekel: 'Kaj pa morem, Nikec, če so taki!' Samo to in nič drugega.« Kako pa se je na obtožbo odzval pisatelj sam? »Obtožba je Cirila, o tem ni dvoma, hudo potrla, a na srečo tudi razkačila, kajti, kot kaže, je kmalu spet sedel za mizo in napisal mojstrsko novelo Očka Orel. Ob tem ustvarjalnem naporu je najbrž malo pozabil na grdobije, ki so mu jih kuhali, ob uspehu, ki ga je doživel ob objavi novele, pa spet dobil več zaupanja vase. Kljub navidezni trdnosti in samozadovoljstvu je bil namreč notranje silno krhek in poln dvomov.«

Zakaj ravno Kosmač in Košir? Ob letošnji Kosmačevi dvojni obletnici je nekaj o teh rečeh napisal tudi njun prijatelj, pesnik Tone Pavček (v tretji letošnji številki revije Sodobnost). O Koširjevi »udbovski zgodbi«: »Kot partizana so Koširja zadolžili, da mora poročati vse, kar Kosmač reče ali počne. In začele so se Koširjeve muke po vseh trpečih evangelistih, dokler ni po nasvetu Leva Modica napisal pismo Borisu Kraigherju, naj ga odreši hude nadloge, in od njega prejel odgovor, da mu, če je pač tak, kakršen je, ni treba več slediti Kosmaču. Iz Koširjeve pripovedi je razvidno vsaj dvoje: da oblast Kosmaču ni zaupala, kaže pa se tudi resnično velika ljubezen Koširja do Kosmača.« In komu se je zameril Kosmač? »Kosmač sam te svoje zgodbe ni pripovedoval, seveda pa je dobro vedel za svojo obtožbo in zagotovo vsaj slutil Koširjevo zagato. Če sem ga že kdaj spraševal o tem, je zamahnil z roko, kot da hoče odgnati neprijeten spomin, in se zatekel v domislek. »S Poročevalca so me odstavili, mi je govoril, ker sem popravil uvodnik Borisa Kraigherja. Po izidu je Kraigher jezen telefoniral, kaj sem mu naredil, jaz pa mirno nazaj: Slovenil sem tvoje tujke, in če si jih napačno rabil, se zdaj napaka seveda vidi tudi v članku. Tako je bil Kosmačev posmeh sebi in drugim …« No, po mojem je bil Kosmač v tistem času, ko so cenili predvsem »glajhšaltane« posameznike, prevelik »frajgajst«. In kot tak je šel varuhom novega reda pač na živce. Saj ga takega danes tudi (ali spet) ne bi preveč porajtali …

(Glavni vir tega pisanja je knjiga Nika Koširja, Srečanja s sodobniki, 1989. Fotografije pa so nam za objavo prijazno odstopili v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu in Pilonovi galeriji v Ajdovščini.)