Šepetalnica za veter (11)

Ko se je Vasilij mesece kasneje sredi zime plazil iz barake, si je pred oči znova priklical premočeni Fritzov obraz. Ali pa se je prikradel sam od sebe, saj je prizor postal stalna spremljevalka mislim v njegovi glavi, kljuvajoče opozorilo, da si je tedaj sam utrl pot, ki mora imeti srečen konec. Le vztrajno mora korakati po njej, ena dva, ena dva, v ritmu vojaških korakov se boš povzpel na vrh gore, kjer boš nekoč zagotovo posedal ob ognjišču, se je prepričeval. O, lahko si je predstavljal, kako s Katjo čemita ob ognju in tiho strmita v plamene, kot da le tako lahko prisluškujeta življenju. Nič več smrti. In zato je nase sprejel tveganje, preizkušnjo za svojega nežnega glodalca pod lobanjo, ki mu je narekoval, naj se spopade s Fritzem, ko ga je ta ukazal kakšen teden po dogodku na kmečkem dvorišču poklicati predse.

Moška sta si stala nasproti kot enakovredna nasprotnika, eden se bo boril za svoje sanje, drugi za povrnitev časti. Kajti ni bilo vseeno Fritzu, da svoje življenje dolguje ujetniku. Če bi ga vsaj obudil kdo izmed njegovih? Potem ga ne bi tale prekleti Rus gledal naravnost v oči, kot da v njih hoče prebrati njegove neizrečene besede in jih pomešati s svojimi, da bi ga končno nadvladale v tem nemem dvoboju. Poslušaj, grinta, bi zarenčale vanj, nikar se ne zmrduj nad mano, dobro veš, da bi te lahko pustil crkniti, ne zmerjaj me zato z ušivcem, ker zaenkrat še nimam uši, tako kot ti nisi imel kolere. Haha, vročinskemu valu si podlegel, soldatek. In tvoji častitljivi bratje so te najprej vtaknili v izolirnico v kranjskogorski bolnišnici. V hotelsko poslopje so te nastanili, kaj pa drugega. Samo da so se v sobah poleg tebe valjali ranjenci. Tisti, ki so se zrušili na bojnem polju in ne na dvorišču kot ti. A med obolelimi gotovo ni bilo ujetniških glasov. Za nas ta vojna dobrobit ne obstaja. Za vraga, saj bi nas moralo ščititi mednarodno pravo! Vemo, hudičevo dobro vemo, kaj so naše dolžnosti, a med razbijanjem kamenja smo se že davno nehali spraševati o naših pravicah. Saj tudi ti veš, da bi nam moralo pripadati plačilo za naše delo, kajne Fritz. Prav, prav, ne bom o denarju. Hvaležno sprejemam to, kar nam ostaja. Življenje. In enakost, kot da smo v sanjski deželi. Ni meja med častniki in navadnimi vojaki. Če bi bil ti po muhavem naključju med našimi vrstami, se nihče ne bi zmenil za tvoje trmoglavo vzpenjanje po vojaški lestvici uspeha. Ne kremži se, saj bi nam postal samo enak. Enaka obleka, enaki obroki hrane, enako otekle noge. Pa vsi z žulji na rokah, ki jih skrivamo drug pred drugim, kot da bi se bali pokazati svoje šibkosti. Toda nevidni prst vselej kaže na nemočne. In moč? Kaj bi z njo! Dovolj je ostane le za pretepe okoli lastništva čevljev, ki se iznenada pojavijo kot osamelec ob pogradu pokojnika. Poslušaj me! Ne umikaj se, soldat! Ni še konec! Kaj je, ali sem se ti s svojim črvom zajedel v tvojo pamet, če je sploh imaš kaj. Zakaj pa si hodil naokoli v poštirkani srajci! Z zlatimi gumbi si se bahal in postaval v usnjenih čevljih, da so tvoje noge na vsakem ukazu zakričale od žeje. Ti pa si pozabljal še na svoja izsušena usta, ki niso bila nič manj izsušena od mojih. A jaz sem pogoltno pil ponujeno vodo, ti pa si zamahnil z roko. Ne, avstrijski vojak ni žejen, močnejši je kot ruska svojat, kako bi vas drugače po končani bitki ali pa kar med njo polovili kot prestrašene zajce. A jaz nisem dolgouha žival, dobro veš to, Fritz, samo malo več zdrave pameti imam kot ti in na struno tvoje neumnosti igram, ali ti je to prav ali ne. (se nadaljuje)