Na Stol po večno mladost

Pohod večno mladih fantov na Stol je ena izmed tistih tradicionalnih zadev, ki se ji, ko enkrat "padeš noter", le težko odrečeš.

Množice se zgrinjajo v s soncem obsijano dolino …, je v radijski mikrofon zanosno napovedoval legendarni slovenski radijski napovedovalec. Bilo je pred davnimi leti na smučarskih poletih v Planici. Tokrat sicer ni bilo množic, niti s soncem obsijane doline, je pa bil, tako kot se spodobi že šestintrideset let na zadnjo avgustovsko soboto, tradicionalni pohod Večno mladih fantov na Stol. In ravno, ko smo pohodniki odhajali proti Valvasorjevemu domu, izhodiščni točki za vzpon na 2236 metrov visoki Stol, se je ulilo kot iz škafa. Da bo čez konec tedna škaf puščal, so vremenarji sicer napovedovali že cel teden pred pohodom, kar je bržkone številne odvrnilo od tega, da tudi letos svojo večno mladost potrdijo na vrhu Stola oziroma pri Prešernovi koči, nekaj minut pod njim. Čast v najboljših letih tudi po dvesto, praviloma pa vsaj sto pohodnikov, je tako letos na Stolu reševalo dvaintrideset najbolj vztrajnih, ki so si z dovolj volje, trme in zagotovo tudi tistega Slovencem tako domačega občutka, ki mu rečemo zavezanost tradiciji, na vrhu za nagrado prislužili tudi sonce in čudovite poglede v dolino, polno »oblačne smetane«. A vrnimo se na začetek.

O ideji iz »s stola na Stol«

Ideja o pohodu na Stol je padla na plodna tla davnega leta 1975, ko so na vrtu Lectarjeve gostilne v Radovljici sedeli radovljiški fantje, ki so ne več tako rosno mladi modrovali o prelepem pogledu na hribe in na Stol. Menda jih je bilo pet. Prešerno vzdušje je bilo najbrž krivo, da je beseda dala besedo, in od pobude in realizacije pohoda »s stola na Stol« ni bila več tako daleč. Fantje so poprijeli za delo in se organizirali v Rekreacijskem klubu z imenom Večno mladi fantje, prvi pohod pa je potekal pod geslom »Žena naj bo doma, čaka naj na moža …« Ni kaj, smelo razmišljanje takratnih fantov, če se ne motim povzeto po popevki, uspešnici iz tistega časa. Odločili so se, da vsako leto za simbol pohoda določijo tudi enega od gospodinjskih pripomočkov, izdelanega iz lesa ali kovine, največkrat prav iz bakra. Eden tistih, ki je v zgodovini izdelal največ simbolov za pohode, je zagotovo bil graver in cizeler Janez Gašperšič, čigar izdelki so trenutno razstavljeni v Kovaškem muzeju. Letos je bil simbol okrog enajst kilogramov težak perilnik za obleke, ribežn, kot se mu tudi reče po domače. Pohod se je vsa ta leta ob različnih vremenskih razmerah, Stol je tudi že imel belo kapo v tem času, obdržal vse do danes. Za prvimi večno mladimi so vsako leto prihajali novi, željni »posvetitve« na Stolu v večnega mladostnika. Današnjega aktivnega članstva, ki se udeležuje prireditev v okviru rekreacijskega kluba Večno mladih fantov, je kakih 150. A, kot rečeno, vsako leto pride kakšen nov. Letos so tako »naštimali« tudi nad članek podpisanega.

Pamet je, z ženskami pa še lepota

»A mi je treba tiščat v hribe v tem dežju,« sem bolj za šalo kot zares razmišljal že ob napovedih slabega vremena in, če se še dobro spomnim, tudi v prvem velikem strmem klancu, pa pozneje še kdaj, kadar je v strmini nekoliko zastal korak, ko sem sem in tja »zadihal na škrge«. Starejši člani večno mladih so tudi tokrat počakali v Valvasorjevem domu, z njimi pa tudi letošnje vabljene gostje, uslužbenke upravne enote Radovljica. Fantje punce na pohod vabijo nekaj zadnjih let, tako so bile že gostje gorenjske tajnice, pa medicinske sestre, tokrat dekleta iz državne uprave. »Odkar na naše pohode vabimo punce, nismo samo pametni, ampak tudi lepi,« mi eden pohodnikov razloži bržkone daleč najpomembnejši razlog, da v svoje vrste vabijo tudi dekleta, in hkrati doda: »Pameti je več kot dovolj, so pa časi taki, da je treba delati tudi na lepoti.«

In ko vsak v svoji tišini grizemo v breg, ter le sem in tja pokomentiramo dogajanje iz okolice, veseli, da je že skoraj prenehalo deževati in da oblaki že lezejo narazen, razmišljam, kako ob pregovorno bolj zgovornih ženskah zgleda hoja v gore, kadar gre sto žensk na Triglav, menda bo prav ta konec tedna namenjen temu, prav tako tradicionalnemu pohodu. Je v zraku več klepeta ali tudi pri puncah breg naredi svoje?

Letošnja pot na Stol je bila vremenu primerno mokra in spolzka in v vzpon je bilo potrebno vložiti dodatne napore, zato ga ob koncu prve tretjine poti v naši skupini ni bilo junaka, ki bi ob skladovnici drv, namenjenih za kurjavo v koči, naložil še kakšen kos drva na nahrbtnik. Zdaj bomo pa kmalu na polovici, »prižnica« se že vidi, hrabrijo fantje, ki imajo za seboj že po deset, petnajst pohodov in pot poznajo kot lasten žep. Mimo spustim radovljiškega županskega kandidata Cirila Globočnika, ki ima za odtenek hitrejši »zamah«. Seveda v predvolilnem času gre za dokazovanje na vseh ravneh, si bolj kot ne opravičujem lastno pomanjkanje kondicije, nakar mimo zakorači še aktualni radovljiški župan Janko S. Stušek. Dolgoletni predsednik kluba Večno mladih fantov, pred dvema letoma ga je zamenjal Marko Pangerc, je zagrizen planinec in na pohodu na Stol nikoli ne manjka, če pa se to zgodi, je to zato, ker planinari recimo v Južni Ameriki.

Štrik čez rit in »sveta voda« za vrat

Na delu poti, ki se mu reče prižnica, sta klopci kot nalašč za krajši počitek, takratkega, ki požene kri po žilah, in čokoladico za moč ter ob tem uživanje v razgledu v dolino. Odpre se prelep razgled od vasi severno od Radovljice pa tja do Slovenskega Javornika in prvih obrisov Jesenic. V ozadju Bled in za njim obronki Pokljuke. Nebo se je kot nalašč odprlo, v ozadju pa smo opazovali Triglav, ki se je kopal v soncu. In, kot kaže, gremo tudi mi soncu naproti, onemu drugemu, ki ga ima Stol. Poznavalci karavanškega golobradca veste, da se, potem ko pojenja tudi nizko rastje in hodimo le še po kamniti stezi, ki vijuga po pobočju, obraslem z nizko travo, do Prešernove koče in še nekoliko dlje do vrha vleče, kot bi bil ponedeljek in ne sobota. Po uri in osemdeset, kar se je še vedno slišalo manj kot po dveh urah in dvajset, stojimo pred kočo. Juhuhu. Dobrodošlica v obliki šilca žganja in grižljaja kruha s salamco ter potem še odlična jota, za katero poskrbi ekipa Prešernove koče, človeku vzbudi zanimanje, da bi se večkrat oglasil pri njih. Če le ne bi bilo tako visoko …

Od petih kandidatov, prijavljenih za posvetitev v naziv »večno mladi fant«, smo se na Stol povzpeli trije, Ciril, Simon in Igor, dogodku primerno pa smo bili tudi krščeni s štrikom po riti in nekaj požirkov za vrat. Skupinska slika in pred nami je bil še spust v dolino in drugi, zabavni del pohoda, ki se že vsa leta odvija v Radovljici. Pot po mulatjeri je daljša, a nekoliko manj strma, kot tista čez prižnico. Punce iz radovljiške upravne enote so še enkrat več pokazale svojo prijaznost in so nas pohodnike počakale pred Valvasorjevim domom ter tako polepšale zaključek poti. Samo še kdo naj reče, da že pet pred tretjo in ob sredah pet pred peto zapirajo vrata. V Radovljici že ne.

Povorka prihodnje leto menda bo

Za večno mlade je zagotovo težji, predvsem pa fizično in mentalno zahtevnejši del poti zabavni del sobotnega druženja v šotoru pred Grajskim dvorom. Dež je tudi letos odplaknil povorko po Radovljici, pravijo, da novi predsednik, sicer pravnik po stroki, za vreme še vedno ni pripravil dovolj dobre pogodbe za tiste zgoraj. To pa še ne pomeni, da v šotoru ni bilo živahno. Navdušili so gostje, mladi folkloristi iz pobratenega srbskega mesta Svilajnac, poleg domačega Leškega pihalnega orkestra, brez katerega pri večno mladih seveda ne gre, so zaigrali tudi gostje iz Dobrepolja in Umaga, oči je bilo moč spočiti ob mažoretkah, ušesa ob petju opernega pevca Ivana Arnška, duha pa ob uporabi še preostalih bonov za hrano in pijačo, ki jih je prejel vsak pohodnik ob prijavi. In ko so na oder stopili Veseli Begunjčani, sem vedel, zakaj so nekateri izpustili vzpon na Stol.