O.K., vzamemo

Ali sploh obstaja hotel brez zvezdic? Če še ne, imam predlog.

Kadar se bliža večer, se popotniku v misli prikradejo čisto majhne sličice kampa, sobe, prenočišča, postelje, ki so sorazmerno z ugašanjem sonca vedno večje in bolj silijo v ospredje, z njimi pa vprašanje: Kje bomo pa danes prespali? Najbližje nekoliko večje mesto je Uman z okrog 100 tisoč prebivalci. Ni vrag, da v tako velikem mestu ne bi »ubodli« kaj solidnega za prespat. Hkrati je bil Uman tudi eden naših ciljev naslednjega dne, saj smo načrtovali ogled večjega parka Sofiyivka, ki je po Lonely Planetu precej zanimiv in vsekakor vreden ogleda. Ko smo se po dokaj zdelani cesti spuščali v mesto, v želji, da še preden pridemo v center, kaj najdemo, smo na desni opazili nekoliko zdelano, a na novo prebeljeno stavbo z napisom »hotel«. Z Aljažem upadeva v objekt. Vstopiva na desno, v sobo s šankom in nekaj mizami. Pet ljudi je buljilo v televizor, kasneje smo ugotovili, da med drugim tudi celotno osebje, od obeh natakaricah in kuharju tudi »receptorka«, glej ga šmenta slednja ravno sredi večerje. Kar niti ni bilo najhuje, saj sva hitro opazila, da sva druščino očitno zmotila med gledanjem njihove najljubše nadaljevanke.

Vseeno vprašava: »Hotel?« Tetka, očitno zadolžena za recepcijo, nejevoljno vstane in naju popelje do sobe »administrator«. Razloživa, da smo štirje veliki in ena mala. Aha, 120-krat 5 je okroglih 600 grivnov (pribl. 55 evrov), kar se nama zdi veliko, še posebej, ko naju sprehodi čez veliko dvorišče kot nekakšno parkirišče za tovornjake, do apartmajev. Ti so bili videti od daleč veliko boljši kot v notranjosti. Že vrata so bila vsa polomljena, postelje k'r neki, da ne pišem o kopalnici. Zlaževa se, da je še kar v redu, a malo predrago. »OK imam nekaj za 200 grivnov,« reče in naju odpelje nazaj v stavbo v njeno prvo nadstropje. Po precej zdelanem hodniku vstopimo v sobo s štirimi posteljami, in napol razpadlim pohištvom. Vsaj smrdelo ni. Ura je bila že precej pozna. Jebi ga. Vzameva.