Planina Razor, Matajur (6)

Zvečer smo že naredili načrt za naslednji dan in tako smo Milena, Franci in jaz v soboto zjutraj krenili na planino Razor (1315 m). Ker smo bolj turisti kot izkušeni planinci, smo izbrali lažjo pot. Z avtom smo se pripeljali do Ljubinja pri Tolminu in se po ozki cesti povzpeli do planine Lom. Zelo lahka makadamska cesta nas je vodila mimo planine Kuk. Tu pasejo krave in iz mleka pridelujejo sir ter zelo dobro sladko skuto. Skuto smo si kar rezervirali, da jo bomo kupili na povratku, ker jim sproti poide.

Do planine Razor smo imeli dobro uro hoda po dobro označeni poti. Da planinci ne bi »omagali«, imajo v planinskem domu dobro kuharico. Mi smo si privoščili kislo mleko, žgance in sirove štruklje. Naredili smo kratek sprehod okoli doma, posneli nekaj fotografij in se počasi vrnili v dolino. Vmes smo naredili postanek na planini Kuk in kupili sladko planinsko skuto. Jaz take skute še nikoli prej nisem jedla in povem vam: »Še angelčki bi jo jedli!« Potem smo zares počasi šli naprej, ker so moji planinski čevlji nepričakovano izgubili podplate. Na ta račun smo zbijali šale še kakšen dan potem. Pozno popoldne smo se mi trije in Dragan odpravili v vas Kambreško, ki je le nekaj kilometrov nad Ročinjem. Obiskali smo Draganova znanca, zakonca Jožico Strgar in Ivana Cotiča, ki imata skupen konjiček. Živita namreč v hiši, ki ji pravijo Lukčeva hiša. Je etnološki muzej, ki predstavlja dom spominov in zgodovine vseh prebivalcev krajevne skupnosti Kambreško. V njej sta uredila etnološko zbirko, zbirko fotografij in zbirko predmetov iz prve svetovne vojne, tehnično zbirko orodij in »Lukčevo kuhinjo z ognjiščem«, ki je bila leta 1999 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Lepo sta nas postregla s slanino, polento in dobrim vinom.

Čeprav je bila naslednji dan nedelja, smo vstali zgodaj, ker smo se prejšnji večer z Jožico in Ivanom dogovorili, da se bomo skupaj povzpeli na Matajur (1642 m), na katerem sta se Kambrežana lani po dolgih letih življenja na koruzi poročila. Ob šestih smo že parkirali blizu njunega doma. Nisem vedela, da se da na Matajur priti tudi po zelo lahki poti, ki traja samo pol ure. Skupaj smo se pripeljali prek Srednjega in Livka do italijanske koče na italijanski strani Matajurja, kjer je bilo že kar nekaj avtov. Pot navkreber ni preveč strma, je pa sončna. Lahko jo mahneš naravnost na vrh, mi pa smo zaradi družbe malo naprej na odcepu zavili levo proti slovenski koči Dom na Matajurju.