Zlatnik za pesnico ljubezni

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 27. avgust 2010 / 06:00

Pesnica Neža Maurer je v torek v Celju za življenjsko delo prejela zlatnik poezije. Ob njenem osemdesetem življenjskem jubileju in petdesetletnici literarnega ustvarjanja je pri založbi Jasa izšla tudi knjiga Nežina steza.

V torek zvečer so na celjskem Starem gradu Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta 2010 podelili pesniku Andreju Medvedu za zbirko Razlagalec sanj, že šestič po vrsti pa so izbrali tudi novega lastnika tako imenovanega zlatnika poezije. Prejela ga je pesnica Neža Maurer, ki že skoraj dvajset let živi v Škofji Loki in jo ima tako rekoč za svoj drugi dom, kot rada reče. »Čeprav Ločanom spočetka nisem bila ravno blizu, pa se mi sedaj zdi, da me kar upoštevajo, da me prenašajo, mogoče me imajo tudi radi,« je pred letom in pol, ko so jo bralke revije Jana izbrale za Slovenko leta, povedala Neža, sicer po rodu iz Polzele: »Rada imam Škofjo Loko in bi jo zelo pogrešala, če bi šla kamorkoli drugam.«

Zlatnik poezije je priznanje, ki ga podjetje Fit media iz Celja od leta 2005 naprej vsakoletno podeljuje slovenskim pesnikom za življenjsko delo ter jim z njim izreka priznanje za njihov življenjski opus in za ustvarjalno požlahtnjenje slovenskega jezika in kulture. Petim izvrstnim pesniškim imenom, moškim ustvarjalnim kolegom, ki so doslej prejeli to priznanje, se je Neža Maurer pridružila kot prva ženska pesnica. Imetniki zlatnika poezije so namreč v minulih letih postali Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Miroslav Košuta in Ivan Minatti.

Neža Maurer velja za izrazito pesnico izpovedne ljubezenske lirike in se v njej kaže kot odprta, topla osebnost. Njena pesem kljub osamljenosti stremi k optimizmu, vitalnosti in pogumu. Za Nežo Maurer literarna kritika pravi, da je poslednja vitalistka pesniške literature. S svojim preprostim, a jasnim in neposrednim pesniškim jezikom že leta in leta navdušuje ljubitelje poezije. Kot avtorica je že od svojih pesniških začetkov zelo priljubljena med ljudmi, dolgo, veliko predolgo pa se je morala boriti tudi za priznanje literarne stroke. Slednja jih posebej v zadnjem desetletju vse pogosteje priznava zasluženo priznanje in jo uvršča med največja avtorska peresa slovenskega ženskega pesništva nasploh. Skorajda ne mine leto, da za svojo ustvarjalnost ne bi prejela kakšne od vidnejših nagrad in priznanj.

V dolgoletni karieri književnice je napisala več pesniških zbirk za odrasle in otroke ter več kot osemdeset otroških radijskih iger in povesti, prevedenih v več jezikov. Po v slovenski javnosti zelo opaženi zbirki pesmi Na tvojo kožo pišem svoje verze iz leta 2008, je pred nedavnim pri založbi Pivec izšla njena najnovejša pesniška zbirka z naslovom Piramide upanja.

Nežina steza, knjiga o Neži

Ob osemdesetletnici Neže Maurer in petdesetletnici njenega ustvarjanja je letos poleti pri založbi Jasa izšla knjiga z naslovom Nežina steza. Knjiga ni običajna jubilejna izdaja, saj ni le izbor najbolj priljubljenih pesmi in hvalnic o njeni pesniški poti. Nasprotno, gre za knjigo, ki je tako prerez njenega dosedanjega literarnega ustvarjanja kot izbor pesmi, ki so tokrat prvič objavljene. Takih pesmi je kar petinštirideset, nekaj od tega je tudi poezija v prozi. Kot je v uvodni besedi zapisal urednik knjige Anej Sam, so skušali pri izboru poezije in proze zagotoviti predvsem odraz ustvarjalne poti pesnice, ki je potopljena v stvarnost z vsemi sestavinami lastnega bitja. Knjigi so dodane številne javne ocene njenih pesmi, zbirk, njenega literarnega ustvarjanja. Da bi te na bralca delovale še bolj prepričljivo, so objavljeni kar izrezki iz časopisov in revij v originalu. Tako v Sloveniji kot v tisku drugih republik nekdanje Jugoslavije in v tujini. Zanimiv je tudi del knjige z naslovom V osrčju življenja, v katerem je Neža Maurer predstavljena kot izjemna osebnost, odprta tudi do otrok in mladine. O tem govorijo njeni številni obiski po šolah, sodelovanja na proslavah in prisrčni odzivi otrok ob tem. Podobno njen mil karakter spoznavamo tudi skozi zapise, ki govorijo o njeni priljubljenosti med odraslimi bralkami in bralci. V poglavju Človekov človek so o Neži spregovorili drugi od Josipa Ostija, Dore Plestenjak do Maje Vidmar, Marije Lebar in Milana Vincetiča. V zadnjem delu knjige se pesnica predstavlja še v besedi in sliki, spet skozi različne članke in zapise o njej kot pesnici in osebnosti, na neki način dodano vrednost celotni knjigi pa daje izbor fotografij iz različnih obdobij Nežinega življenja. Prav pod vsako sliko je zapisala tudi kratek komentar, s katerim se ljudem odpira tudi kot ena izmed nas. Pa vendarle tako drugačna. Na zdravje – življenju je zapisala k fotografiji, posneti letos. In še kako se lahko strinjamo z njo.