Kobarid, Prilesje pri Plavah (5)

Besedilo: Maja Šušteršič
Kategorija: Nasveti / sreda, 25. avgust 2010 / 06:00

Četrtkov dopoldan sva preživela delovno, popoldne pa sva se odpeljala v Kobarid. Mestece je obdano z mogočnimi vrhovi Krnom, Matajurjem in Stolom. Kljub predsezonskemu času je bilo tu že precej turistov, zlasti Angležev, Skandinavcev in Nemcev. Avto sva pustila v središču naselja nedaleč od Kobariškega muzeja, v katerega sva bila namenjena. Muzej je bil leta 1993 nagrajen z muzejsko nagrado Sveta Evrope, predstavlja pa vojaške spopade med prvo svetovno vojno v Posočju s številnimi predmeti, fotografijami, maketami in videoposnetkom. Po približno dveh urah ogleda sva se napotila peš na vrh Gradiča nad Kobaridom. Pot naju je vodila mimo postaj križevega pota. Na vrhu je cerkev sv. Antona, ob njej pa kostnica, ki je bila zgrajena v spomin med prvo svetovno vojno padlih italijanskih vojakov. V nišah so pokopani ostanki 7014 vojakov. Z vrha je lep razgled na Sočo in Kobarid z okolico.

V petek, na državni praznik, sta se nama v Avčah pridružila Milena in Dragan. Po njunem prihodu je Franci na pročelju hiše št. 13, v kateri so bili pred prvo svetovno vojno pošta, zastopstvo tržaške zavarovalnice in prodaja tobaka, razobesil slovensko zastavo.

V popoldanskih urah smo se odpeljali do vasi Prilesje pri Plavah, kjer nas je Dragan odložil. Sam se je odpeljal naprej v Grgar, ker je želel pridobiti še nekaj podatkov v zvezi z nenavadno zakladno najdbo 17 bronastih srpov iz 10. stoletja pred n. št., ki jo je leta 1888 pri delih v Kogojevem kamnolomu našel neki domačin in je prišla v takratni Deželni muzej v Gorici. Ogledamo si jo lahko na stalni arheološki razstavi na goriškem Gradu. Prilesje je znano po cerkvi sv. Ahaca z zanimivimi gotskimi freskami iz 15. stoletja, katere ogled smo prihranili za drugo priložnost. Peš smo se podali po lepi makadamski poti v Solkan. Pot sicer še ni uradno odprta, a je bilo na njej že nekaj pohodnikov. Hoja po približno 10 kilometrov dolgi poti je lahka, senčna in večinoma ravna. Soča, ki te spremlja celo pot, daje svež občutek. Kasneje bo to kolesarska steza. Nad njo je speljana železnica. Korajžni v Solkanu prečkajo Sočo po znanem Solkanskem mostu, mi pa smo se odločili za varnejšo pot po cestnem mostu, ki se pne nad reko malo naprej. Prek njega vodi cesta v Goriška brda. Prijetno utrujeni smo pohod zaključili v slaščičarni na solkanskem trgu s sladoledom v rokah. Tu nas je že čakal Dragan in nas odpeljal domov.