Mali, drobni užitki

Časi so taki, ko nam pravijo »vodilni«, da se moramo navaditi življenje jemati z manjšo žlico oziroma žličko, zategniti pasove, obuti stare čevlje, biti srečen z malim, se spet posvetiti predvsem sebi in družini ter biti srečnejši ob drobnih užitkih, kot na primer prepoznati zdravje v kosu vsaj tri dni starega črnega kruha in da vožnja v službo s kolesom ali mestnim avtobusom ni sramota …

Kdor se redno prepoznava med tistimi, ki se mu to svetuje, in ne med onimi, ki svetujejo, potem bo razumel, zakaj sem zgoraj vodilni dal v narekovaje. Ne kažem s prstom na njih, ker nisem še zakisnil v možganih, ampak ne kažem zato, ker so oni stalno po televiziji. Težko jih boste srečali na mestnih avtobusih ali kolesih …

Zato mi, nam, če ste se prepoznali med prvimi, ne preostane drugega, kot da se iščemo v drobnih užitkih. Smo poslušni in hitro dojemljivi državljani, ki rabimo le nekaj osnovnih navodil in že smo srečni. V soboto se nas je tako na pobudo Franca Kurnika zbralo skoraj štirideset zbiralcev drobnih užitkov, ki jih ponujajo današnji časi. S kolesom smo se odpravili iz Kranja do Vršiča in nazaj. Nekoč sem bil vedno za take drobne življenjske radosti, ki so v bistvu gigantska dejanja posameznika, ki zmore to pot. Vendar, na začetku se mi Franceva pobuda ni zdela primerna času. Potem ko ni odnehal pri iskanju podpore, sem nekega jutra, ko se je spet ponujal neskončno enak dan med enakimi dnevi, okupiral, da je v bistvu to tisto, kar spada v rubriko Mali, drobni užitki. Franc je v meni zbudil željo po nečem zaspanem. Zakaj bi ne užival v takih dejanjih, ki jih pogrešam? Zakaj se ne bi skupaj s štiridesetimi kolesarji lotil dolge ceste do Vršiča in nazaj? Zato, ker nas bodo policaji kaznovali, ker smo prevelika skupina in oviramo promet? Zato, ker ni dobro za zdravje prekolesariti tako naporne poti v tako vročem dnevu? Zato, ker nesreča kar čaka, da pokosi vsaj štiri prijatelje izmed štiridesetih? Ko skrb priplava v razum, potem so užitki pozabljeni. Ko ti nekdo, kot je Frenk Kurnik, razloži, da moramo še naprej uživati v malih, drobnih užitkih, se spomnim, da mi v bistvu že od nekdaj tako živimo in da »vodilni« ne znajo nič novega povedati, kot ponoviti, kar mi že vemo, oni pa ne znajo … ustvariti.