Vloga starih staršev (3)

Nobena stvar nam ne bi smela biti samoumevna, sploh pa ne ljudje, ki jih imamo ob sebi. Modrost starejših vseeno prevladuje nad njihovimi muhami, do katerih so številni konec koncev tudi upravičeni. Večina ljudi gre po stopinjah svojih staršev, čeprav vsaj trideset ali več let trdijo, da jim nikoli ne bodo podobni. Potem pa govorijo iste stavke in se oklepajo istih strahov. Nekateri vnuki imajo prepovedane obiske pri svojih starih starših samo zato, ker so se njihovi starši tako odločili. To je otročje kaznovanje tako otrok kot staršev. Po ločitvah so te zgodbe še bolj pogoste. Otrokove pravice pa tako in tako obstajajo samo na papirju. Za medsebojne odnose potrebujemo zrele ljudi. Ne ljudi, ki se gredo sodnike ali igrajo žrtve. Če stari starši zmorejo in želijo dajati čas in pozornost svojim vnukom, naj to počnejo. Obojega imajo več kot njihovi zaposleni starši. Ni pa treba tega izkoriščati in iti preko njihovih zmožnosti. Poleg tega pogrešam malo hvaležnosti. Če rečemo hvala, nič ne boli. Tudi beseda »oprosti« naredi več dobrega kot slabega. Kdaj smo se nazadnje zahvalili svojim staršem? Ali znamo samo otroke opominjati, da vpijejo hvala za bonbone? Ni popolnih staršev. Zato tudi ne more biti popolnih starih staršev. Smo samo ljudje s svojimi vrlinami in napakami. Če znamo videti napake, jih moramo najprej prepoznati pri sebi. Ne vem, kako to, da v tej deželi samo babice razvajajo svoje vnuke, medtem ko starši tega sploh ne znamo? Otroci vedno vedo, kje in na kakšne strune igrati. Zato naj nas ne skrbi, če se pri starih starših sliši drugačna muzika kot pri nas. Oni ne razmišljajo o vzgoji. Večinoma bi dali vse, kar imajo, in otroci to začutijo in izkoristijo. Tako vnuki dobijo še vso tisto pozornost, ki je starši niso mogli dati svojim otrokom. Ker so bili takrat preveč zaposleni, tako kot smo mi sedaj. In čez ne tako zelo mnogo let bomo najbrž mi delali enako …