Komentar: Sindikalna solidarnost

Poln kufer imam teh salonskih sindikalnih voditeljev z visokimi plačami, ki se napihujejo po medijih, ko gre pa za zaščito od delodajalcev opeharjenih delavcev Vegrada in obubožanih Preventovih šivilj, ne naredijo ničesar, se je pridušala ena naših sogovornic, ko smo se pogovarjali o nezavidljivem položaju omenjenih. Tem nesrečnim ljudem s hrano pomagata Karitas in Rdeči križ, za njihove otroke, ki bodo šli vsak čas v šolo, je odmevno dobrodelno akcijo izpeljal nacionalni radio. O teh dobrotnikih se v javnosti sliši in prav je tako, saj s hitro pomočjo vsaj rahlo ublažijo najhujšo stisko ljudi, ki so bili že nemara nekaj mesecev brez plač, preden so jih odpustili ali jih je odplaknil stečaj, poleg tega pa zgledi solidarnosti vlečejo in to je dobro. Kako pa je s solidarnostjo njihovih sindikatov? Jim vsaj materialno kaj pomagajo, če jih že niso uspeli zaščititi pred delodajalci; če že niso mogli zganiti socialne države, ki bi jim morala v takšnih primerih hitro in učinkovito pomagati z denarnimi socialnimi pomočmi; če morajo po svoje osnovne delavske pravice na sodišča? Za trenutno socialno najbolj ranjeno Koroško tega ne vemo, vsaj v javnosti o kaki materialni pomoči sindikatov ni bilo slišati. Spominjam se, ko se je pred približno dvema desetletjema z vsem drugim spreminjala tudi vloga sindikatov v slovenski družbi. Takrat so se številni norčevali iz tega, da je vsako jesen sindikat zagotovil ozimnico za svoje članstvo, češ sindikat se po novem ne bo več ukvarjal s tako obrobnimi stvarmi, njegova vloga bo pogajalska, partnerska. Pa bi danes tista zasmehovana ozimnica številnim obubožanim delavcem prišla zelo prav!

Tudi Gorenjci poznamo zgodbe, podobne koroški. Ko so LTH-jevi delavci več mesecev životarili brez plač in ko so po propadu podjetja čakali, da dobijo izredno socialno pomoč, jim je nemara pomagal njihov sindikat? Je, na vse mogoče načine, tudi denarno. Sindikati imajo še danes posebne sklade za takšne namene, tako hišni kot panožni, nam pove Romana Oman iz gorenjskih svobodnih sindikatov. Pa je žal takšna pomoč ob množičnih odpustih ali stečajih spričo potreb le majhen obliž na socialno rano. V tekstilni stroki na primer, kjer so take zgodbe najbolj boleče, kjer so bile plače vedno najnižje, s tem pa majhen tudi s sindikalno članarino zbrani denar, so takšni fondi skromni. In z njimi solidarnostna pomoč, ki so je deležni delavci. Morda je prav zaradi tega ne obešajo na veliki zvon?