Tekla po slovenskih hribih

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / / 06:00

Ruth Podgornik Reš je prva ženska, ki ji je uspelo preteči Slovensko planinsko pot.

Lani smo pisali o Urošu Feldinu iz Naklega, ki mu je kot petemu doslej uspelo preteči Slovensko planinsko pot dolgo okrog 800 kilometrov, ki se začne v Mariboru, konča pa v Ankaranu. Letos se je 21. julija na pot podala Ruth Podgornik Reš iz Mošenj in jo končala v trinajstih dneh in šestih urah. Na poti je bila sicer dan manj. Četrti dan je namreč startala na Grintovec, a zaradi strel odšla v dolino in se vrnila naslednji dan.

Je ta cilj v vas zorel že dlje časa?

»Odločila sem se zelo na hitro, le tri dni pred odhodom. Nisem vedela, da ta podvig sploh obstaja, dokler nisem šele pred kratkim prebrala o Urošu Feldinu. Ko sem doma dobila dovoljenje za dopust, sem na Tekaškem forumu zaprosila tekače, če mi bodo stali ob strani na terenih, ki jih ne poznam. To je bil ključen problem in tudi Uroš, s katerim sem stopila v stik, me je opozarjal, da se bom izgubljala. Bila sem izjemno presenečena, saj sem v enem dnevu dobila veliko odzivov.«

Zakaj ste se sploh odločili preteči tako dolgo pot?

»Vedno iščemo velike cilje v tujini, pa sem rekla, zakaj ne bi spoznala naših hribov od Maribora do Ankarana. Če sem iskrena, je bil izziv tudi to, da pred mano tega ni naredila nobena ženska. Upam, da bom šla še kdaj.«

Kako je vse skupaj potekalo logistično?

»Za razliko od Uroša nisem imela »šerp«, ampak sem vse nosila sama. Imela sem nahrbtnik, ki je imel v najlažjem trenutku šest kilogramov in pol. S seboj sem nosila hrano, pijačo, oblačila, bivak vrečo, na dva do tri dni so mi prinesli sveža oblačila in tudi hrano. Osnoven ženski problem je bil navaditi se na to, da se ne moreš umivati, navaditi se na lasten vonj znoja.«

Kako pa je bilo s hrano?

»Na poti so mi najbolj teknile tune, ki jih imam že sicer rada. V kočah sem jedla še palačinke, žgance, zavitek. Nasploh sem izjemno veliko jedla, neprimerljivo več kot sicer, saj sem porabila ogromno energije. Vstajala sem med tretjo in peto uro zjutraj, nikoli kasneje. Gibala sem se do desete, enajste ure zvečer, razen ko je deževalo, sem enkrat končala ob pol šestih zvečer. Veliko sem tekla, sem se pa tudi ustavljala in fotografirala zanimive stvari.«

Ste te hribe prehodili že kdaj prej in zbirali žige v knjižici Slovenske planinske poti?

»Glede na to, da precej časa preživim v hribih, pa doslej še nikoli nisem žigosala kakšne knjižice. To me ni nikoli zanimalo. Kar precej Slovenske planinske poti je bilo zame popolnoma neznane: Pohorje, Koroška in potem vse do Kamniškega sedla, pa del od Črne Prsti do Primorske.«

Kako vam je bilo naklonjeno vreme, ki ima pri tem veliko vlogo?

»Naklonjeno mi je bilo delno. S Triglava in potem od Trente praktično do Petrovega Brda je bil dež. Ne moreš se posušiti. Se podhladiš. To je bila zame res velika preizkušnja in da mi je pot uspelo preteči v takem vremenu, mi pomeni še več.«

Slovenska planinska pot pa ni bil vaš edini letošnji izziv?

»Letos se mi izzivi kar vrstijo. Najprej je bila Afrika, ultramaraton Transsahariana. S sinom Mihom sva konec junija nastopila na Lavaredo Ultra Trail, 90 kilometrov dolgem ultramaratonu po Dolomitih. Zelo pomembna mi je bila tudi Nočna 10ka, na kateri sem okoli Blejskega jezera tekla bosa. Sedaj me čaka še tek okoli Mont Blanca, ki je dolg 166 kilometrov z 9500 metri višinske razlike. Start je 27. avgusta. Predvidevam, da bo to nova težka preizkušnja.«