Vloga starih staršev (2)

Nekateri ljudje nikoli ne odrastejo. Tudi ko so že sami starši, še vedno uživajo v vlogi otrok, za katere skrbijo starši. Pustijo, da jim starši plačujejo položnice, čeprav bi jih lahko sami. Gredo na aerobiko, medtem ko mame čistijo njihovo stanovanje. Hodijo na počitnice s svojimi starši, da jim ni treba kuhati. Prepuščajo otroke v varstvo starih staršev, tudi takrat, ko bi lahko sami preživeli z njimi nekaj več časa. Otrok ne vpišejo v vrtec, ker to preveč stane, stari starši pa nudijo zastonj varstvo. Računajo na stalno in popolno oskrbo svojih staršev, namesto da bi prevzeli odgovornost za svoje življenje. Vse to se seveda ne sliši tako izkoriščevalsko, kot sem napisala. Lepo zavito v celofan se prodaja kot nesebična pomoč ali ljubezen. V večini takšnih primerov pa gre za nezrelost tako enih kot drugih. Stari starši ne izpustijo iz rok svojih odraslih otrok in imajo radi nadzor tudi nad njihovimi družinami. Najbolj pogost izgovor je – danes je takšen način življenja, da mladi ne zmorejo vsega sami. Mar res? Na takšen izgovor bi pristali v določenih obdobjih, ko mladi starši še študirajo, gredo v tujino, zbolijo in podobno. Če je to vsakdanja praksa, pa lahko govorimo le o nesposobnosti in o slabi opremljenosti za življenje. Prav tako se pojavi vprašanje o postavljenih mejah, saj nekateri obračajo starše po svoje še v zrela in pozna leta. Včasih se pojavi tudi strah starejših ljudi, da v starosti zanje ne bo dobro poskrbljeno, če ne bodo sami ves čas na razpolago, bodisi s fizičnimi uslugami ali finančno. Stari starši naj bi uživali svoje življenje in zaupali svojim otrokom, da znajo poskrbeti zase in za svoje družine. Kadar je pomoč obojestranska in se dela razdelijo, je stvar popolnoma drugačna, saj ne gre za izkoriščanje ene strani. Če otroci vidijo zdravo navezanost med svojimi in starimi starši, je to zanje pomembno sporočilo. V skupnosti je lepo živeti, če poteka v simbiozi, ne na način parazitov. Za kaj takšnega pa moramo biti dovolj zreli.