Po sledeh mangartske tekme

Nedavno se je na programu slovenske nacionalne TV odvrtel nov dokumentarni film - Nočemo belega kruha. Dokumentarec govori o obdobju tik po koncu druge svetovne vojne, ko so bili posledično ob "tekmi za Trst" med zahodnimi zavezniki in Titovo Jugoslavijo, ob še nedoločeno mejo med Italijo in Jugoslavijo v Posočju, nameščeni vojaki ameriške 10. gorske divizije. TV film odstira obdobje, ki nam je povojni generaciji Slovencev manj poznano, kar razkrivajo predvsem odzivi gledalcev na film.

Konec druge svetovne vojne je 10. gorska divizija dočakala 6. maja 1945 ob Gardskem jezeru v severni Italiji. Od tam pa sta bila sredi maja 1945 njena 86. in 87. polk premeščena v območje od Rateč, Trbiža, Bovca in Kobarida navzdol ob reki Soči. Nekdanji ameriški vojaki v Posočju so sedaj vojaški veterani v častitljivi starosti osemdeset, devetdeset let. Ne glede na leta se vsako tretje leto vračajo na njihova nekdanja bojišča v Italiji. Že dvakrat doslej so se zaustavili tudi v Bovcu, Logu pod Mangartom in Strmcu. Ob njihovem lanskem junijskem obisku v Sloveniji sta jim slovensko Združenje vojaških gornikov in Vojaški muzej Slovenske vojske pripravila priložnostno razstavo o divizijski smučarski tekmi na Mangartu 3. junija 1945.

V Združenih državah Amerike se veterani 10. gorske divizije vsakih nekaj let zberejo na nekajdnevnem srečanju. Letos je bilo to v začetku julija na severu ZDA, v mestecu Watertown, v zvezni državi New York, kjer je v oporišču Fort Drum tudi sedež sedanje 10. gorske divizije. Na povabilo ameriškega združenja vojaških gornikov smo bili na srečanju v Watertownu tudi slovenski vojaški gorniki, z nami pa tudi razstava »Velika tekma 10. gorske divizije na Mangartu, 3. junija 1945«. Nekajdnevno druženje z ameriškimi vojaškimi veterani je prineslo vrsto zanimivih novih pričevanj o Američanih v Posočju 1945.

Karl Stingl - vojak, ki je zakoličil progo na Mangartu

Karlu Stinglu je bilo petnajst let, ko je leta 1937 iz sudetskega dela Češkoslovaške odšel v Ameriko. Smučanja se je naučil že v rodnih Kraslicah na Češkem in nato v okolici Seattla, v ameriški zvezni državi Washington, kmalu je postal zavidljiv konkurent smučarjem na severozahodu ZDA. Le-ti so v zimi 1941/42 kot prostovoljci – »vojaki na smučeh«, množično vstopali v na novo formirano divizijo ameriške vojske, ki je bila namenjena bojevanju v goratih predelih in snegu na evropskih bojiščih – 10. gorski diviziji (10th Mountain Division). Brez ameriškega državljanstva je bil Stingl v divizijo lahko le vpoklican s pozivom, kar mu je s smučarskimi poznanstvi hitro uspelo. Vojaški ognjeni krst je doživel avgusta 1943 v ameriški invaziji na otok Kiska v Beringovem morju, ki so ga zasedli Japonci. Po izkrcanju divizije decembra 1944 v Italiji, je bil aprila 1945 ranjen v bitki za Castel d' Aiano. V isti bitki je bil hudo ranjen tudi poročnik Bob Dole, kasneje ameriški senator in predsedniški kandidat. Po okrevanju je Stingl konec maja 1945 s svojim 87. polkom prišel v Bovec. Že na prvi poti iz Bovca preko Predila v Trbiž je na pobočjih Mangarta zagledal zasneženo melišče, prizorišče prve divizijske tekme v veleslalomu po odhodu na evropska bojišča – 3. junija 1945. Karl Stingl je bil traser proge veleslalomske tekme, nastopil pa je tudi kot tekmovalec. V zahtevni tekmi 76 smučarjev jih je samo 25 doseglo ciljno črto. Stingl se ni uvrstil. Zmagal je narednik Walter Prager, Švicar po rodu, dvakratni zmagovalec FIS smukov pred drugo svetovno vojno in leta 1948 vodja ameriške smučarske reprezentance na olimpijskih igrah v St. Moritzu.

V prijetnih pogovorih nam je Stingl v Watertownu, v posrečenem nemškem dialektu ameriške angleščine, navdušeno pripovedoval o spominih na mangartsko tekmo. Spominjal se je težav z opremo, srhljive vožnje z okornimi vojaškimi tovornjaki »Jeamsi« po cesti na Mangart, prekrasne krajine v Posočju in lepotah Julijcev. Pri oseminosemdesetih letih si srčno želi, da bi še enkrat prišel pod Mangart ... O zmagovalcu mangartske tekme Pragerju je Stingl pripovedoval vse najboljše: Videti bi morali, kako je ta tip smučal, to je bila poezija opazovati ga! Vseeno pa zvito hudomušno doda, da se ga je dalo premagati. V letih po vojaški službi sta Prager in Stingl še vedno svojevrstno tekmovala. Prager je bil trener smučarske ekipe Dartmouth College iz New Hampshire, Stingl pa ekipe University of Washington.

John Woodward – uvažal je Alpinine smučarske čevlje v Ameriko

Veteran John Woodward je danes star petindevetdeset let. Odličen smučar s severovzhoda ZDA in član vseameriške smučarske reševalne službe (National Ski Patrol), je leta 1942 pri sedemindvajsetih letih kot prostovoljec vstopil v 10. gorsko divizijo. Po razformiranju divizije novembra 1945 so si številni pripadniki divizije poiskali posel in prihodnost v hitro razvijajoči se ameriški »smučarski industriji«. Woodward je bil strokovnjak za smučarsko opremo. Osredotočil se je na prodajo opreme na ameriškem trgu, ob tem pa tudi na uvoz. Poznavanje evropskih smučarskih tradicij mu je koristilo, vojaška služba v Posočju 1945 pa dajala tudi več zaupanja v tedaj še jugoslovanske (slovenske) proizvajalce smučarske opreme.

Woodward je ob drugih poslih v Evropi zvedel tudi za – »neko tovarno tekaških smučarskih čevljev, malo ven iz Ljubljane« ... Hitro sva bila v pogovoru enotna, da je govora o Alpini in Žireh. Pohvalil je poslovnost žirovskih smučarskih čevljarjev v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Živahno je pripovedoval o hitrih in učinkovitih poslovnih dogovorih. Le to mu še danes ne gre v račun, da so mu po prvi sklenjeni kupčiji v Žireh, že sredi dopoldneva ponudili sadjevec ... Saj posel smo že sklenili, oni pa steklenico na mizo? Cena zato ni bila nič drugačna, nasmejano doda. Woodward se je kasneje osredotočil na Alpinine čevlje za alpsko smučanje. S petindevetdesetimi leti precizno našteva uspešne slovenske smučarje Križaja, Svetovo, pozna Planico, Kranjsko Goro in Maribor in o Andreju Jermanu meni, da v smuku še ni rekel zadnje besede. In še pohvali Elanove smuči, na katerih je tudi še sam smučal.

Odkrivamo del skupne zgodovine

Zgodovinar in arhivist Dennis Hagen v javni knjižnici v Denverju (Denver Public Library) skrbi za centralni arhiv 10. gorske divizije. Ko smo pred leti v monografiji o 10. gorski diviziji in – vojakih na smučeh (Soldiers on Skis, napisal jo je Flint Whitlock) našli prvo sled o ameriški mangartski smučarski tekmi, nam je Hagen pomagal s kopijo članka v diviziskem glasilu Blizzard iz junija 1945. Hagen je član naslednikov (Descendats) veteranov 10. gorske divizije v ameriškem združenju vojaških gornikov. Dolge ure se pogovarjamo o sledeh, ki so o mangartski tekmi ostale v arhivu v Denverju in podrobnosti primerjamo s kraji v Posočju in svežimi posnetki z Mangarta. Hagen poudari, da odkrivamo del skupne (vojaške) zgodovine.

Nasledniki veteranov divizije zavzeto iščejo podrobnosti, kjer so kot vojaki služili njihovi predhodniki. Val Rios je predsednik naslednikov veteranov divizije. Njegov oče, danes enaindevetdesetletni veteran Cruz Rios, je bil mulovodec v 87. polku, ki je bil 1945 nastanjen v Bovcu. Cruz Rios je že leta 1945 s fotoaparatom Argus C2 posnel nekaj rol 35 mm filma Kodakchrome barvnih(!) fotografij. Val nam darežljivo izroči disk z očetovimi fotografijami, na katerih ni težko prepoznati Kobarida, Robiča, Mangarta, Rabeljskega jezera. Posnetek trga v Kobaridu, iz junija 1945 z ameriškimi vojaki, je dragocen dokument zgodovine Kobarida, ki bo našel mesto v tamkajšnjem muzeju. Posebej zanimive so Riosove fotografije iz okolice Robiča, kjer so se ameriški vojaki pripravljali na obisk angleškega maršala Sira Harolda Alexandra, vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Sredozemlju, ko je junija 1945, v najbolj napetem obdobju »tekme za Trst« obiskal vojake 10. gorske divizije.

Razstava o mangartski tekmi na poti po ZDA

Po srečanju ameriških vojaških gornikov v Watertownu začenja razstava o ameriški tekmi na Mangartu svojo pot po ZDA. Postavljena bo na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu DC in slovenskih konzulatih v New Yorku in Clevelandu. Njena zadnja postaja pa bo v Denverju v Koloradu. Ne le zaradi arhiva 10. gorske divizije v tem mestu, ampak tudi zaradi dolgoletnega izvrstnega sodelovanja med Slovensko vojsko in Nacionalno gardo iz Kolorada.

Svojevrstno nadaljevanje pa bo mangartska tekma doživela tudi na Slovenskih tleh. V sodelovanju z občino Bovec bo že naslednje leto junija poizkušala oživeti spominska tekma na Mangartu, če bodo le snežne razmere dopuščale. Spominska tekma z ekipami iz ZDA, Avstrije, Italije in Slovenije naj bi postala tradicionalna. Poudarjala naj bi novodobno zgodovinsko sporočilo Mangarta – gora, ki združuje!