Kanalski Vrh, Sveta gora (3)

Hiša bratov in sestre Božič v Avčah stoji ob cesti, zato je ni mogoče zgrešiti. Ker sva bila sama v njej, sva lahko avto parkirala v garažo, kjer je sicer prostora za dva avta. Kovček z obleko sva odložila v »najini« sobi, hrano sva dala v hladilnik in se tesno objela v želji po lepem in mirnem dopustu. Skuhala sva si kosilo, pojedla in odšla na sprehod do bližnjega gozda v dolini Avščka v upanju, da bo košara polna gob. Vendar sva nabrala le nekaj lisičk. Kljub majhni beri sva bila zadovoljna zaradi lepe narave in miru. Po vrnitvi v hišo sva odšla na pet minut oddaljene Kračce, kjer sva oplela in okopala vrt. Rahlo utrujena sva se vrnila v najin dopustniški dom, in se, ker je bil večer hladen, z užitkom prepustila vročini v savni.

V torek sva po zajtrku sedla v avto in se odpeljala proti Kanalu. Kmalu za naseljem sva zavila levo strmo v hrib skozi vas Morsko in po ovinkasti cesti skozi gozd dosegla zgornji akumulacijski bazen ČHE Avče pri naselju Kanalski Vrh. Tu sva se ustavila le za kratek čas, ker je bazen zagrajen z visoko ograjo in je pod video nadzorom. Kljub temu je napravil na naju nepozaben vtis. Odpeljala sva se nazaj v dolino in na regionalni cesti zavila proti Novi Gorici. Avto sva parkirala v njenem središču in se peš odpravila po mestu. Najprej sva obiskala Turistični informacijski center na Bevkovem trgu, kjer nama je prijazna uslužbenka predlagala nekaj izletov in nama dala zemljevide, da bi lažje vsak dan sproti načrtovala svoj dopust. Sama Nova Gorica se nama ni zdela nič posebnega, saj nama niti na kraj pameti ni padlo, da bi v igralnicah zapravljala težko prislužen denar. Zanimivo nama je edino to, da je mesto ob italijanski meji in greš v staro Gorico čez mejo, ki je samo na papirju. Z avtom sva se odpeljala v Gorico, a naredila samo en krog in se nato prav hitro obrnila proti Sloveniji, ker nama tam res ni bilo nič zanimivega. Ko sva se vračala nazaj proti Avčam, sva za Solkanom zavila desno na Sveto goro (681 m). Na vrh pelje zelo lepa cesta, lahko pa se na goro povzpnete tudi po pešpoti. Na njej stoji bazilika Marijinega vnebovzetja, zgrajena po prvi svetovni vojni, ki jo obišče zelo veliko romarjev. Od tod se zlasti po dežju prav lepo vidijo Jadransko morje, Furlanska nižina, Vipavska dolina in Julijci s Triglavom. Sem romajo Slovenci, Italijani in Furlani. Tu si podajajo roke narodi, katerih preteklost ni bila vedno prijateljska, saj »Marija vse povezuje«.