Šepetalnica za veter (7)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. avgust 2010 / 06:00

"Naše največje orožje je ruski soldat," je zdajci zahropel Fedor bojni klic ruske vojske, kot da bi hotel Vasilija priklicati nazaj v resničnost. Saj, resničnost. Kakšna pa je sploh bila? Ruska vojska je bila ob začetku vojne, leta 1914, največja vojska na svetu, a je razpolagala z zastarelim orožjem in velikim mankom le-tega. Mobilizacija, ki je v svoj vrvež potegnila Vasilija in Fedorja, je potekala skrajno počasi in v petnajstih dneh ji je uspelo zbrati le dve tretjini vojakov. Kaj je pomagala izvrstna izurjenost častniškega kadra in njihova brezpogojna ubogljivost, čeprav se je marsikdo med njimi spraševal o nespametnosti ukazov svojih nadrejenih vsaj takrat, ko je druga armada pod poveljstvom Samsonova udarila po sovražniku na dvesto kilometrov dolgem odseku od Augustowa do Mlawe in je bilo vojake na raztegnjeni vojni črti težko oskrbovati z materialom in hrano. Peklenski mraz je januarja naslednje leto zaznamovala prva uporaba strupenih plinov na vzhodni fronti, a mraz je poleg zamrzlin poskrbel vsaj za oslabitev učinkov strupenih plinov. Ti so pokazali zobe sovražniku v razcvetu pomladi, ko so Nemci pri Varšavi izvedli prvi napad s klorom in sta slabo vreme in veter odnesla plin nazaj na nemške položaje. Bila je vojna, kakršne svet še ni doživel, vojaki so se spopadali v negibnem pozicijskem vojskovanju, čemenje v rovih je najedalo huje od brezglavega jurišanja, spodkopavalo je vero v vojno, življenje, smrt in boga. Vasilij je slišal za prve upore med ruskimi vojaki, ko se je skupaj s stotinami ujetnikov opotekal po cesti v neznano in molil le še za to, da vsaj ena od cest vodi proti vzhodu. Pozabi na vzhod, nikjer več ni Jutrovih dežel, svet je izgubil strani neba, pomikamo se v neskončnih krogih, samo hodi, hodi, hodi, vleči za sabo noge, če jih ne moreš dvigovati in glej v tla, ne dviguj oči, ker pogled v nebo je lahko nevarnejši od vsega zla, mu je govoril Fedor, ko ga je odkril v kotu prehodnega taborišča in ga prisilil, da se je postavil na noge, surovo ga je drezal pod rebra, kričal na njega, da bi ga iztrgal iz krempljev otopelosti, ki mu je jemala še voljo do dihanja.

Za ujetnike okoli njiju je bilo videti, kot da sta se spoprijela v šegavi rokoborbi, ker Vasilij je zdajci udaril nazaj, butnil Fedorja ob steno, pusti me pri miru, je kričalo njegovo dejanje huje od kletvic, ki jih je sipal na tovariša in se nazadnje z njim zavalil po tleh. "Nehajta, norca, priklicala bosta stražarje!" se je ovedel eden izmed gledajočih, tisti, ki se še ni sprehajal po robu razuma, kjer bi se veselje ob srečanju tovarišev kazalo v skrivenčenih zrcalih, ker v vojni še radosti dobijo nakazne oblike. Samo žalost nemara ostane pristna. In tako sta se nazadnje objela s solznimi očmi, ki so nemo govorile o tistem, o čemer bosta vztrajno molčala drug pred drugim vse do tedaj, ko sta se znova skupaj znašla na pogradih v taborišču pod Vršičem, ali vse do tedaj, ko se je razplamenelo italijansko bojišče, postavilo pred avstro-ogrsko vojsko nove zahteve, ki so terjale tudi graditev ceste, da bi se oskrba izognila nevarnostim italijanskega topovskega obstreljevanja.

Pa saj je nekaj plemenitega v tem početju, je včasih pomodroval Fedor, cesta bo ostala tudi tedaj, ko bo vojne konec, boš videl, Vasilij, kot gospoda se bova v kočiji popeljala po njej, s kočijo se je najlepše peljati, samo s kočijo se bom vozil, prav iz Moskve se bom peljal z njo, ker na vlak me nikoli nihče več ne bo spravil. (se nadaljuje)