Biti redovnica je lep poklic

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / petek, 6. avgust 2010 / 06:00

V samostanu šolskih sester v Repnjah, ki je najstarejši samostan tega reda na Gorenjskem, trenutno živi enaindvajset redovnic. Znane so po svoji odprtosti, skrbi za mladino in pomoči potrebne, ter gospodinjskih in kuharskih tečajih.

Repnje, vasica pod Repenjskim hribom v vodiški občini, ki se v pisnih virih prvič omenja že davnega leta 1154, so poleg taborske cerkvice sv. Tilna in rojstne hiše jezikoslovca Jerneja Kopitarja že skoraj 130 let znane tudi po samostanu šolskih sester.

Za to je zaslužna domačinka Katarina Šporn, premožna vdova brez otrok, ki je imela veliko posestvo in majhen gradič, kar pa je želela prepustiti v dobre namene. Stavbo sredi vasi je sprva preuredila v stanovanje za jezuite in ob njej dala sezidati cerkev, ki je bila kot prva v Sloveniji posvečena Jezusovemu Srcu. Jezuiti so v Repnjah delovali tri leta, nato pa jih je oblast pregnala. Špornova je nato v bližini sezidala šolo, v kateri naj bi v slovenskem jeziku poučevale redovnice, in v vas povabila šolske sestre, članice reda, ki je bil leta 1869 ustanovljen v Mariboru. Šolske sestre so v Repnje prišle leta 1883 in v kraju ostale vse do danes.

Njihovo glavno delo sta pouk in vzgoja mladine in po tem, ko so do druge svetovne vojne vodile šolo, ki je bila med vojno požgana, so bile predvsem v sedemdesetih letih znane po gospodinjskih in kuharskih tečajih. Dober glas o repenjskih šolskih sestrah sta prek svojih kuharskih tečajev po vsej Sloveniji ponesli tudi avtorici številnih kuharskih knjig – sestri Vendelina in Nikolina.

Samostan šolskih sester v Repnjah je najstarejši in poleg samostana na Brezjah tudi največji samostan tega reda na Gorenjskem. »Glavna značilnost našega reda je ta, da se je razvil na slovenskih tleh in se od tu razširil na skoraj vse celine sveta, šolske sestre pa smo znane po svoji odprtosti in skrbi za vzgojo, izobraževanje, starejše in pomoči potrebne ter po tem, da gojimo majhnost, preprostost, veselje in gostoljubnost. V ta namen smo ob samostanu, ki je bil leta 1970 skupaj s cerkvijo že prenovljen, ponovno prenovo pa zaključujemo to poletje, pred leti zgradili stavbo za duhovne vaje, ki smo jo poimenovale po ustanoviteljici našega reda – Dom matere Margarete,« pravi sestra Rafaela, predstojnica province, ki zajema tudi samostan Repnje, in doda, da so tamkajšnje redovnice le ena od skupnosti tega reda – njihov red se uradno imenuje Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Sama se je redovnicam pridružila kot dvajsetletno dekle. »Duhovni poklic je božji dar. Mene so nagovarjali k usmiljenkam, a so mi bile veliko bližje šolske sestre, čeprav v resnici nisem natanko vedela, v kaj se podajam. A če bi človek vedno vse vedel, bi se marsičesa prestrašil. Sama sem si preprosto želela slediti temu klicu po duhovnosti in dobrem delu, in to sem v tem redu tudi našla. Seveda se vsaki redovnici kdaj prikrade misel, ali je bila odločitev pravilna, a o tem nima smisla razmišljati, ker si – če se odzoveš temu klicu in si zvest sebi in Bogu, na pravi poti,« pravi na Koroškem rojena redovnica in dodaja, da je bilo šolskih sester pred nekaj desetletji mnogo več kot danes. Danes jih v provinci deluje le še kakšnih 110, njihova povprečna starost pa je 67 let. Mlajših je vse manj, a se skupnost vseeno vsako leto poveča za nekaj novih članic. »Veliko deklet se oglasi pri nas, nekatere celo takoj po maturi. Mladi imajo danes na romanjih, duhovnih vajah in drugih srečanjih veliko možnosti za stik z različnimi redovi. A do večnih zaobljub in polnopravnega članstva je kar dolga pot – kandidatura, noviciat, začasne zaobljube … Se nam pa večinoma pridružijo tista dekleta, ki so ta klic zaznala že v rani mladosti in imela za to tudi podporo v svojih družinah,« še pravi sestra Rafaela in na vprašanje, koliko redovnic iz skupnosti tudi izstopi, odgovarja: »Če ima redovnica večne zaobljube, ne more kar tako izstopiti, saj mora zaprositi za razrešitev. Če pa ima šele začasne zaobljube, jo lahko razreši višja predstojnica. Če nekdo nima povsem jasnih pojmov, je v redovnem poklicu lahko nesrečen in mu je zelo težko. Biti redovnica je namreč zahteven, a lep poklic.«

Enaindvajset redovnic v repenjskem samostanu, ki so zbrane iz različnih koncev Slovenije, že tretje leto vodi sestra Slavka. »Fizična moč naših članic je šibka, so pa zato toliko močnejše v duhovni moči in prav v tem je naš prispevek celotni Sloveniji,« pravi sestra Slavka in doda, da sicer živijo skromno, brez posebnega razkošja. Ob šesti uri zjutraj se za poldrugo uro zberejo pri skupni molitvi, premišljevanju in sveti maši, prav tako tudi opoldne in zvečer, saj je temelj njihovih vsakdanjikov prav molitev. Preostali čas se posvečajo različnim dolžnostim – pospravljanju, pranju, šivanju, skrbi za obnemogle sestre, obdelovanju vrta, ročnim delom in drugim opravilom, nekatere sestre pa imajo dolžnosti, kot so poučevanje verouka, tudi zunaj samostana. Živijo kot družina, v samostanu, ki je njihov dom. Vsaka redovnica ima na leto teden dni za duhovne vaje, ko se lahko umakne v samoto, in dva tedna, ko so proste in imajo pravi dopust. Takrat se lahko odpravijo na morje, v planine ali na obisk k sorodnikom.