Pil nje bolesti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. julij 2010 / 06:00

Se še spominjate Zupančičeve Dume? Pesnik poje, kako hodil po zemlji je naši in pil najprej nje »prelesti«, nato pa še »bolesti«. Tako smo tudi v prejšnjih zapisih na tem mestu hodili po zemlji gorenjski in skušali brez pesniških ambicij ugotoviti, katerih od njenih prelesti bi se dalo naužiti med letošnjim dopustom. Na način, ki bi bil inovativen, hkrati pa nizkocenoven. To pot pa predlagam, da pogledamo, kaj bi se dalo sto let po Dumi na zemlji domači popiti od njenih bolesti. Zupančiča je od teh bolelo predvsem, ko je videl, kako množično so se naši ljudje izseljevali iz slovenskih dežel. To danes sploh ni problem, je pa toliko drugih, saj jih poznamo: vse manj rojstev, brezposelnost, brezperspektivnost mladih … Moj predlog pa je, da se sprehodimo po Sloveniji in si ogledamo nekatere od njenih posebnih bolesti: divja smetišča in prikrita grobišča. V resnici sploh ne pričakujem, da bi kdo ta predlog dejansko upošteval, kaj šele, da bi si na ta način organiziral dopust. Navajati ljudi k ogledom takšnih krajev, bi bilo na meji perverznosti in morbidnosti. A po drugi strani – zakaj pa ne?

Ste kdaj pomislili, koliko je pri na divjih odlagališč? Pred leti sem bral, da naj bi jih bilo preko petdeset tisoč, njihova prostornina naj bi znašala okoli dva milijona kubičnih metrov, teža pa štiristo tisoč ton. Trenutna srednja velikost divjih odlagališč naj bi bila v povprečju pet kubičnih metrov na dvajsetih kvadratnih metrih. Predvidoma v Sloveniji vsa skupaj zasedejo šest kvadratnih kilometrov, kar predstavlja 0,03 odstotka njene površine ali – za lažjo predstavo – površino dveh Bohinjskih jezer … Potem pa se je 17. aprila letos zgodila tista velika akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu. V njej so »obravnavali« kar trinajst tisoč divjih odlagališč in po njej register le-teh izročili ministru za okolje in prostor. Sicer pa ga najdete tudi na spletni strani akcije (tudi na www.geopedia.si). Če bi kljub vsemu koga zanimalo, si lahko nekaj od teh bolestnih krajev izbere in si jih sam ogleda. Če ne na veselje, pa kot alternativen način preživljanja prostega časa. Sliši se mrhovinarsko, a zakaj bi si zatiskali oči pred resnico?

Drug vodnik te vrste bi bil register divjih grobišč. Kolikor mi je znano, z njim razpolagata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč (z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom na čelu), ki že več let vodita topografsko raziskavo prikritih grobišč. Imajo že – ne boste verjeli – okoli šeststo evidentiranih lokacij, več deset pa še v preiskavi. Huda jama je samo najhujša od njih. Slovenija v resnici ni tako majhna, kot se zdi, saj pod svojo površino skriva še velikansko podzemlje kraškega sveta. Če naravno nastalim jamam in rovom dodamo še tiste, ki so jih izkopali v stoletjih rudarjenja, ter vse tiste, ki so jih izkopale razne vojske, mora biti tega res veliko. V tem podzemnem svetu pa se ne skrivajo le človeške ribice, prelestni kapniki, jezera in vodotoki, tu je tudi slovenski Had in v njem bolestni ostanki trupel več deset tisoč ljudi, ki so jih pobili in v tem svetu očem prikrili leta 1945.

Ne, te reči res niso za počitniške oči. Pač pa bi bili takšni ogledi izziv za novinarja ali publicista. Da bi po njih napisal eno ali dve monografiji z delovnim naslovom Bolestna Slovenija. Po zgledu Kmeclovih Zakladov Slovenije, Lenarčičeve Slovenije izpod neba in podobnih knjižnih podvigov, ki slavijo prelesti naših krajev. Zakaj ne bi v prihodnje na podoben način prikazali še naših bolesti? Dežela divjih odlagališč in prikritih grobišč na svojega monografa še čaka.