Kakovost (pšenice) se plača

Štiri petine pšenice v Sloveniji je pridelane v okviru integrirane pridelave, takšna pšenica pa bi morala biti dražja kot, na primer, madžarska, ugotavljajo v kmetijsko gozdarski zbornici, kjer se zavzemajo vsaj za ceno 158 evrov za tono.

Kranj – V Sloveniji naj bi letos na 35 tisoč hektarjih njiv pridelali 189 tisoč ton pšenice oz. povprečno 5,4 tone na hektar. V Pomurju so pridelki zgodnjih žit povprečni, okrog pet ton na hektar, pri srednje poznih in poznih sortah pa bodo v povprečju za dve toni višji. Nadpovprečne pridelke pričakujejo tudi v Podravju in v Posavju, v zahodni Sloveniji pa je pridelek zaradi prekomernih padavin slabši od povprečja.

In kolikšna je letos odkupna cena? Na borzi v Avstriji je bila v začetku julija 124,5 evra za tono, na Madžarskem 113 evrov, v Franciji 135 evrov … V Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije se zavzemajo vsaj za ceno 158 evrov za tono, kolikor po oceni Kmetijskega inštituta Slovenije znašajo pridelovalni stroški pri pridelku 5,3 tone pšenice na hektar. Dnevne odkupne cene v Sloveniji, oblikovane na podlagi ponudbe na avstrijski in madžarski borzi, so nižje in pokrivajo le okoli sedemdeset odstotkov pridelovalnih stroškov. »Ob takšnih cenah je treba opozoriti, da so štiri petine slovenske pšenice pridelane v okviru integrirane pridelave, ki je okolju prijazna in zagotavlja potrošniku višjo kakovost in prehransko varnost,« pravi predsednik zbornice Ciril Smrkolj in dodaja, da bi potrošnikom morali predstaviti razliko v kakovosti surovine in jih spodbuditi k temu, da bi pri trgovcih zahtevali podatke o izvoru surovine v pekovskih izdelkih.

V integrirani pridelavi je uporaba gnojil in fitofarmacevtskih sredstev nadzorovana, prepovedana je uporaba gensko spremenjenih organizmov, pri varstvu rastlin in gnojenju pa imajo prednost naravni pripravki, ki so dovoljeni v ekološki pridelavi. Tako pridelana pšenica ima v primerjavi z madžarsko, ki je pridelana po klasični tehnologiji, višjo tržno vrednost, ugotavljajo v zbornici, kjer se zavzemajo tudi za organiziranje naročene pridelave za znanega kupca po vnaprej dogovorjeni ceni in parametrih kakovosti, za ureditev poslovnega odnosa med pridelovalci, mlinsko predelovalno industrijo in trgovci, za organiziranost kmetov in njihovo skupno nastopanje na trgu, za gradnjo silosov, ki jim bodo omogočili skladiščenje žita in prodajo v času ugodnejših pogojev, ter strožjo kontrolo kakovosti uvožene pšenice in hrane.