Bonton kot opora, ne ovira

Bojana Košnik, dama z dolgoletnimi izkušnjami v poslovnem in protokolarnem bontonu, meni, da v življenju ne štejeta le izobrazba in avtoriteta, pač pa je nadvse pomembno tudi znanje o veščini lepega vedenja.

Bojana Košnik, Gorenjka po rodu, je sicer zgodovinarka in geografinja, a se že skoraj dve desetletji ukvarja s poslovnim in diplomatskim bontonom. Več let je delala kot vodja protokola na različnih ministrstvih, na Brdu je bila direktorica za protokol, gostinstvo in turizem, danes pa predava doma in na tujem kot samostojna podjetnica. V pogovoru je prispevala nekaj namigov o poslovni oliki.

Kako kot poznavalka poslovnega in diplomatskega bontona, ki ima veliko izkušenj tudi v tujini, ocenjujete nas, Slovence, naše vedenje, nastop?

»Pri nas stvari niso tako slabe in tako kot pri drugih stvareh nam tujina ni vedno vzor. Morda nam Slovencem manjka nekaj tolerance, priznavanja drugačnosti in v političnem svetu malce šepa kultura govora. Vrh politike bi se moral zavedati, da so nam, državljanom, vzor in bi se morali še toliko bolj zavedati pomembnosti poznavanja teh vsebin. V Sloveniji torej nismo tako slabi, tako kot povsod pa so posamezniki, ki odstopajo v pozitivnem in v negativnem smislu.«

Veliko predavate o protokolarnem vedenju. S kakšnimi ljudmi imate opravka po Sloveniji in tujini?

»Predavam doma in tudi v tujini in moram reči, da v Sloveniji ta izobraževanja jemljemo zelo resno, medtem ko je v tujini pogosto prisotno: kaj pa nam je tega treba. Posebej me veseli, da se zlasti mladi podjetniki, ki vstopajo v poslovni svet, zavedajo pomena bontona, poslovne komunikacije, retorike. In moram povedati, da ne gre za mehke vsebine, pač pa je moja štirinajstdnevna šola bontona kar trdo garanje. Danes ni več zadosti ustrezna izobrazba, poznavanje računalnika in jezikov, pač pa v času, ko težimo k odličnosti in želimo biti boljši in uspešnejši v tem konkurenčnem svetu, v prid ali minus odtehta ravno poznavanje takih vsebin.«

Kakšna so najpogostejša vprašanja, ki vam jih postavljajo slušatelji ob takih priložnostih?

»Osemnajst let že predavam in svojim slušateljem želim predstaviti bonton ne kot nekaj, kar nas ovira ali nam otežuje življenje, pač pa ga skušam prikazati kot nekaj življenjskega, nekaj, kar ima izreden posluh za ljudi, trenutno morda celo bolj za ženske kot za moške. Ta pravila skušam prikazati kot pomagalo za lažje funkcioniranje v skupnem prostoru. Slušatelji pa se odzivajo s praktičnimi primeri. Pri poslovnem bontonu se pojavljajo dileme v zvezi s sestanki, rokovanji, predstavljanji, kdaj izročiti vizitke, kako je z vikanjem ali tikanjem, kako šefu priznavati avtoriteto, kako s poslovnim oblačenjem in obdarovanjem, izredno pomembna je kultura vedenja za mizo. Z vsem tem zgovorno pokažemo, ali smo iz pravega testa. Slušatelje pa zanimajo tudi novosti, ki nam jih prinaša sodobni bonton evropskega prostora. Prinaša pa spremembe zlasti za nas, ženske, ki smo vpete v poslovne procese, saj nas življenje postavlja v poslovnem svetu enakovredno ob bok moškim, zaradi česar imamo ženske enake dolžnosti in obveznosti. Hkrati pa je treba poudariti, da se romantika vrača z velikimi koraki, da ni staromodna. Tako je pomembno, da si znamo narediti življenje luštno takrat, ko nismo več v poslu.«

Ali res drži, da moramo ženske vselej nositi nogavice? Res ni v skladu z bontonom, da so v poletni vročini čevlje obujemo na bose noge?

»Kadar smo v poslu in s strankami, ni zakonske luknje. Treba je imeti nogavice, pa naj so noge še tako dobre in naj je še tako vroče. V poslu so nogavice obvezne, zasebno je lahko bolj sproščeno. Saj si danes lahko lepo pomagamo s tanjšimi nogavicami, s samostoječimi nogavicami, s kratkimi nogavičkami k hlačam, poleg tega pa so pisarne opremljene s klimatskimi napravami. Nogavice so obvezne, žal tu drugače ne morem odgovoriti. Najmanj sprememb v kulturnem vedenju in bontonu je ravno pri oblačenju in telefoniranju. Moda se stalno spreminja, telefoni se izpopolnjujejo, pravila igre pa se kaj dosti niso spremenila ravno pri teh dveh poglavjih.«

Potem tudi za moške velja: vselej kravata in suknjič ali pa je morda v tem vročem času dopuščeno kaj drugega?

»Stvari niso tako enostavne, da bi lahko rekli, sedaj ko je vroče, pa se bomo lahko bolj slekli. Kako se bo poslovnež oblekel, je odvisno od tega, kam odhaja. Če ima resen sestanek, mora biti oblečen v suknjič, srajco z dolgimi rokavi (vidna mora biti pod suknjičem) in s kravato. Vsak sestanek je pomemben, lahko pa tu spuščamo nivo, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da jeans ni oblačilo za v službo, pač pa za prosti čas. In še nekaj smo Slovenci pozabili: da so naše priljubljene trenirke oblačilo za šport, ne pa da z njimi hodimo v trgovino ali na pošto. Moškim v preteklosti so bila pravila bontona veliko bolj napisana na kožo. Danes pa ima bonton bolj posluh za žensko, ki je vpeta v posel, potem pa mora še doma kaj narediti. Ta pravila ji skušajo olajšati današnji tempo.«

Povabljena sem na odprtje zdravstvenega doma v Preddvoru. Kako se za tako priložnost obleči, kakšna pravila veljajo v takem primeru, ko gre za dogodek na podeželju, ki pa je vendarle slovesen?

»Nič drugače ni, če je dogodek na podeželju, ravno tako je ta dogodek za to okolje zelo pomemben in moramo ravno tako spoštovati pravila. Kako se bomo oblekli in vedli, pa je odvisno od tega, kaj gostitelji napišejo na vabila, ob kateri uri je slovesni dogodek in podobno. Če gre za odprtje ob belem dnevu, večerna obleka ni primerna, kaj bolj slovesnega pa že, nikakor pa ne jeans. Če gre za odprtje brez izrazitega kulturnega programa, smemo nekoliko zamuditi, če je vključen program, moramo priti kar točno, zamudimo lahko dve, tri minutke. Prav je, da se lepo oblečemo, pridemo pravočasno, dobro razpoloženi, da s svojo prisotnostjo pripomoremo k uspešnosti tega dogodka in pokažemo spoštovanje do ljudi, ki so to pripravili. Pri takih dogodkih je za organizatorja važen tudi razpored govorcev. Prvi govor pripada gostitelju, pa čeprav je najnižji po hierarhični lestvici, zatem županu, za njim denimo resornemu ministru. Če je pripravljen prigrizek, gostitelj(ica) prvi prime krožnik in žlico in začne jesti, s čimer da znak vsem drugim, da si lahko privoščijo dobrote. Ne smemo pa planiti po hrani, kot da že dva tedna niso ničesar zaužili. V bontonu je že pred recesijo veljalo: manj je več. Prav je, da smo bolj skromni in zmerni in da si ne naložimo zvrhanega krožnika.«

Napisali ste knjigo z naslovom 24 ur poslovnega bontona. Kdo vse jo uporablja?

»Knjiga je razprodana že kar nekaj časa, razmišljam o ponatisu ali novi knjigi. Dobro je bila sprejeta in ena od pohval, ki mi je povedala vse, je bila: to pa je res knjiga, ki smo jo res prebrali od začetka do konca, ker je napisana praktično in pregledno. Verjamem, da je ljudem koristen pripomoček, nekakšen priročnik, ko so postavljeni pred kakšen problem in niso prepričani o svojem znanju. V tem primeru lahko hitro pobrskajo po knjigi in si poiščejo poglavje z informacijami, ki jih tisti hip potrebujejo. Poleg tega je na koncu knjige narejena nekakšna »check lista« (kot v letalstvu), kjer lahko preverite, ali ste v danem trenutku naredili vse, kot je treba, pa naj ste v vlogi gostitelja ali gosta, v vlogi poslovneža ali stranke. Praktičnost je dala največ knjigi, da lahko hitro in pregledno najdemo, kar potrebujemo. Ljudje potrebujejo hitro informacijo, da gredo lahko nekam bolj samozavestno, prepričani o svojem znanju. Avtoriteta namreč ni nujno že pogoj za znanje. Knjiga je za najširšo uporabo, ne le za ozek protokol, je nekaj, kar uporabljamo vsak dan, od takrat, ko se zbudimo, ko smo še s svojimi najbližjimi, saj velja, da se z olikanim vedenjem ravno pri njih kaže najbolj potruditi, do večera, ko se iz posla spet vrnemo domov.«

Kaj pa je vas osebno najbolj izbrusilo v bontonu?

»Praksa. Delo. In to, da sem se naučila prisluhniti ljudem, da sem se želela naučiti od pravih ljudi. Ko sem bila še v državni upravi kot vodja protokola na različnih ministrstvih, sem se učila od tistih, ki so prihajali v Slovenijo iz drugih držav (teh pa je bilo tudi pred vstopom v EU in NATO veliko). Od delegacij in kolegov, ki pokrivajo protokol v vseh državah, sem skušala izvedeti čim več in uporabiti čim več v praksi. Z njimi sem obdržala stike, ker menim, da moraš v tej stroki biti stalno na tekočem, in vesela sem, da imam vedno možnost obrniti telefon in vprašati kolege za mnenje. Moja najbolj učinkovita učitelja sta bila dva gospoda: naš slovenski veleposlanik Veljko Jeglič in švicarski ambasador Daniel von Muralt. Slednji je bil res gospod, ki ima bonton v krvi, hkrati pa zelo strog, neizprosen in nepopustljiv, tako da mi je bilo včasih zelo hudo, ker zlepa ni bilo prav, kar sem naredila. Sem mu pa danes zelo hvaležna za njegovo trdo roko brez popuščanja.«