Otroška peresa

Ančka in štirje Marsovci

Bila je polnoč in kar naenkrat je Ančka iz svoje sobe zaslišala hrup v dnevni sobi. Vzela je svetilko in počasi stopila v dnevno sobo, kjer je zagledala štiri čudne postave. Hitro se je skrila za kavč, od koder je pogledala, kdo bi lahko bila ta čudna bitja. Presenečena je zagledala štiri velike marsovce. Ančka je hotela zakričati, ampak je bila rajši tiho. Marsovci so bili veliki, temno zeleni, oči so imeli rdeče kot kri, zobje so bili videti, kot bi bili narejeni iz stekla, trup v obliki krokodila, roke kot bi bile krvave in imeli so tri prste. Ančka se je hitro in potiho splazila nazaj v svojo sobo. Mislila je, da sanja, vendar ni. Slišala je, da prihaja nekdo v njeno sobo. Skrila se je pod odejo. Odprla so se vrata in v sobo so vstopili štirje marsovci. Ančko je bilo zelo strah. Marsovci so se ji počasi približevali. Ustavili so se ob postelji. Pogovarjali so se v čudnem jeziku. Ančka jih ni nič razumela, le srce ji je razbijalo v prsih. Nekaj časa ji je bilo vroče, nekaj časa jo je zeblo. Kar naenkrat so Marsovci zavpili in skočili na posteljo. Zgrabili so Ančko. Ona pa je zakričala, se branila in premetavala, vendar so bili Marsovci močnejši. Ančka se z zadnjimi močmi poskušala ubraniti teh pošasti. Prijela se je za vejo. V tistem trenutku pa se je zaslišal grozen zvok. DRIIIIN!!! DRIIIN!!! Seveda: budilka je zazvonila in Ančka je morala vstati. Vsa utrujena je še vedno v rokah držala kolebnico, pod seboj pa zvito posteljno pregrinjalo. Res strašna je bila ta borba z Marsovci. Še na poti v šolo se je nekajkrat uščipnila v roko in preverila, da je res zbujena.

Žana Studen, OŠ Križe