Ples ima tudi terapevtsko vlogo

Besedilo: Darja Ovsenik
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Saša Lončar zase pravi, da je nepoboljšljiv individualist, saj je že od nekdaj rada odstopala od povprečja.

Kot plesna pedagoginja in koreografinja zato vedno izhaja prav iz posameznika in iz tistega, kar je na njem posebnega ali v čemer je dober. Vzgaja mladi rod plesalcev, ki se s sodobnim plesom srečuje že od zgodnjega otroštva, in mnogi med njimi bodo kmalu odjadrali v svet profesionalnih plesalcev. Do sedaj namreč večina sodobnih plesalcev ni prehodila celotne poti v vzgoji za sodobni ples, ampak se je s plesom začela ukvarjati kasneje.

Zgodnja odločitev za samostojno pot

Saša se je s plesom sicer srečala pri desetih letih, ko so jo starši z mislijo, da punčka pač mora plesati, vpisali v tečaje družabnih in šov plesov. Kmalu se je prav ta »punčka« pri svojih devetnajstih letih odločila, da bo delavnice vodila kar sama in na svoj način. Zakaj? Saša pravi, da je k temu prispevalo spoznanje, da je prav noben pedagog s svojimi nastopi ni dovolj prepričal, zato je začela poučevati na samosvoj, a očitno zelo uspešen način, ki se danes kaže v vsakoletnih zmagah na tekmovanjih, prejemu Vidmarjeve plakete (Javni sklad za kulturne dejavnosti) in tudi po številu vpisanih na Umetniško gimnazijo. Dva od njih letos odhajata na študij sodobnega plesa v tujino. Svoje znanje je nabirala na seminarjih, kjer je spoznavala različne sodobne plesne tehnike, ki jih je potem prilagodila za mlajšo populacije, v kateri vidi potencial predvsem zaradi poguma. Otroci si upajo veliko več kot odrasli, njena naloga pa je, da najde ravnotežje med njihovo domišljijo in fizično pripravljenostjo.

Otrokom približa ples skozi igro

Sašina vodilna misel pri vzgoji sodobnih plesalcev temelji na posamezniku, ki ji predstavlja center in hkrati izvor plesa. S tem se zgodi tisto, česar pri drugih zvrsteh ne moremo najti – ples izgubi točno določeno postavitev in pravila. Saša v ospredje postavlja posameznika in ne cilja, da ustvari skupino identičnih plesalcev. Posveti se prav vsakemu plesalcu in gradi na njegovih sposobnostih – nekdo je zelo tehnično gibalno sposoben, drugega lahko odlikuje velika ustvarjalnost, zato z njima ne more delati na enak način. Vzgojo plesalcev začenja že pri rosnih štirih letih, predvsem prek igre. Na ustih se ji pojavi nasmešek ob spominu na prizore, ko je prišla v skupino štiriletnikov in si popravila lase, otroci pa so to takoj ponovili za njo. Prav zato prva tri leta vzgoje namenja ozaveščanju o drugačnosti in poudarjanju individualnih lastnosti, kar poskuša doseči prek vodenih improvizacij. Tako se na uri posvetijo domišljijskemu svetu in si na primer predstavljajo, da so gosenice, ki lezejo vsaka v svojo smer. Nekatere so kratke, druge dolge, nekatere počasne, druge hitre. Potem se preobrazijo v metulje, ki pa so na začetku še vsi nerodni, ko se učijo leteti … Vse to otroci poskušajo podoživeti in odplesati. Sašo velikokrat preseneti otroška zagnanost, ki se kaže v tem, da tako igro neradi končajo ali na naslednjo uro spet pridejo vživeti v vlogo prejšnje. Tako se otroci naučijo gibe delati sami, kar se kaže tudi v njihovih nastopih, v katerih ne bomo videli sramežljivih obrazov ali nelagodja, ampak zgodbe, polne čustev in dinamičnosti.

Mladostniška govorica skozi ples

Mladostnik se v svojih letih adolescence sreča z različnimi problemi, išče svoje mesto v družbi, pri tem pa se sreča z vprašanjem, kakšen mora biti, da ga bodo sprejeli kot »normalnega«. Saša pri tem pikro pripomni, da se pri vsesplošnem iskanju povprečnosti ne čudi temu, da so mladostniki že pri petnajstih letih oropani za domišljijo in kreativnost. V KD Qulenium, znotraj katerega Saša deluje, velikokrat pridejo mlada dekleta, ki so prekomerno obremenjena s svojim videzom in občutkom, da jih nihče ne razume, starši pa jih še vedno dojemajo kot punčke, čeprav so v bistvu že ženske. Prav s spodbujanjem kreativnosti jim Saša ponuja možnost, da prek giba izrazijo svoje misli, kar je včasih težje kot z besedami. Saša ugotavlja, da ima vse skupaj dober terapevtski učinek na mladostnika, ki se mu prek plesa odkriva nov svet, v katerem je sprejet tak, kakršen je.