Lenoba (1)

Pravijo, da je lenoba vseh grdob grdoba. S tem si najbrž vsi predstavljamo tisto pravo lenobo, ki že od daleč smrdi po slabih navadah.

Premalo truda, premalo dela, premalo energije so znaki lenobe. Leni ljudje običajno niso ustvarjalni, pač pa zdolgočaseni, naveličani vsega in nezadovoljni. Prekladajo se iz enega kota v drugega in so pri tem najbolj srečni, če nikogar ne srečajo ali srečajo le sebi enake. Leni ljudje ne marajo izzivov ali nalog, najrajši imajo svoj mir in čim manj stresa. V kolektivih se izogibajo odgovornosti, zavlačujejo, obljubljajo in v nedogled nategujejo potrpežljivost drugih ljudi. Veliko govorijo, malo naredijo. Če imajo srečo, se njihova lenoba skrije med delavnost drugih, vendar le za kratek čas. Tudi v družinah najdemo velike ali manjše lenobe, ponavadi polne izgovorov. Izgovori spadajo zraven in vsakdo, ki mu je lenoba blizu, jih obvlada. Mama mi ni povedala, nisem imel časa, premlad sem še, prestar sem že, nimam ideje, poletje ni pravi čas za to, jutri se zares lotim, prevroče je, zakaj bi moral vedno jaz delati, smeti lahko počakajo, da jih bo kdo drug nesel … Pravzaprav imamo vsi svoje najljubše izgovore, vendar leni ljudje z njimi pretiravajo. Njihov najljubši je: takšen sem, pa kaj. To je zadnja odločitev človeka, ki se noče spreminjati in prilagajati. Takšna bitja ponavadi izumrejo. No, za lenobe se ni bati. Pogosto živijo dlje od zapriseženih deloholikov. Kvaliteta življenja pa je pri obojih vprašljiva. Če se nam dozdeva, da otroke napada lenoba, se vprašajmo, ali so leni ali potrebujejo počitek. Počitek in delo naj bi bila v ravnovesju in lenoba nima veliko pri tem. Z lenobo so še najbolj povezane slabe navade, pomanjkanje zaupanja vase in v svoje sposobnosti ter nizka motivacija. Otroke najbolj obvarujemo lenobe, če jih od malega navajamo na dolžnosti in smo pri tem dosledni. Tako jim pride lastna aktivnost v kri in ne čakajo na to, kaj bodo namesto njih naredili drugi.