Joštova stara mama ali Vdova

Mladi mengeški fotograf Jošt Franko navdušuje s ciklom fotografij, ki so bile razstavljene že v New Yorku, do 2. julija pa so bile na ogled tudi v Galeriji mežnarija.

Sedemnajstletni Jošt Franko, dijak Plečnikove gimnazije v Ljubljani, se je s fotografijo začel ukvarjati pred tremi leti, potem ko je bila to njegova dolgoletna želja. Sprva se je povezal s člani Foto kluba Kamnik, pred dvema letoma pa se je pridružil ustanovnim članom skupine Funtek, ki deluje znotraj Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš.

Svoja dela je kmalu predstavil širši javnosti. Sprva na skupni razstavi Na ostankih mengeške industrijske dediščine s še dvema fotografoma v Galeriji klet, prvo samostojno razstavo Pot pa je pripravil ob odprtju mengeške galerije na prostem CikCak. Pod mentorstvom Petra Škrlepa je hitro napredoval in v letošnjem letu navdušil s ciklom črno-belih fotografij z naslovom Vdova, s katerimi je zmagal na natečaju Slovenija Press Photo 2010 v kategoriji Zgodba. Fotografije so bile razstavljene po nekaterih svetovnih galerijah, tudi v New Yorku, v začetku julija pa se je v sodelovanju s Kulturnim društvom Franca Jelovška predstavil še v domačem Mengšu. »Ta uspeh še zdaj doživljam povsem nadrealno. Peter Škrlep mi je svetoval, naj motive za svoje fotografije iščem v domačem okolju, zato sem posnel cikel fotografij svoje stare mame. Najprej sem jo videl zgolj kot svojo staro mamo, ko pa sem posnel fotografijo zakonske postelje, postlane zgolj na eni strani, sem takoj vedel, da bo pravi naslov Vdova,« je povedal Jošt Franko, ki se je navdušil nad povsem klasičnim pristopom fotografiranja. Cikel sestavlja deset skrbno izbranih in povednih fotografij brez odvečnih podnapisov, posnetih s klasičnim analognim fotografskim aparatom, za katerega Jošt ponosno pravi, da ga ne zamenja za noben digitalni fotoaparat. Snemal je na kakovostne črno-bele filme, ki jih je v temnici tudi sam razvil in izdelal fotografije na klasični papir velikega formata. Skladno s trdnim življenjem svoje stare mame, je, kot pravi, skrbno izbral tudi preproste hrastove okvirje.

Nekaj posebnega pa je bila tudi postavitev razstave. Poleg ročno vezanega spremnega kataloga fotografij za posebno predstavitev mladega avtorja in njegovega klasičnega pristopa k fotografiji so v Galeriji mežnarija poskrbeli tudi za spremno besedilo, ki tokrat ni bilo izdano v zloženki, pač pa je bila na roko in z navadnim svinčnikom napisano kar na dve steni razstavnega prostora.