Prvi koraki v samostojno življenje (2)

»Z gospo Fani smo podpisali pogodbo, Peter je vzel kredit, res je, da sva imela cel kup nepotrebnega letanja po bankah in okoli notarja, toda stvari so se počasi uredile in prej kot v pol leta sva sredi nedograjene, a najine, mansarde že postavila mizo in stole, da smo s prijatelji lahko zalili investicijo.

»Ne bom pa pozabila maminih besed, ko mi je rekla, da bo treba odslej malo bolj paziti na denar, ker si drugače ne bova mogla kupiti niti postelje, kaj šele kaj drugega,« se spominja Vanja.

Navdušenje nad samostojnostjo in nad stanovanjem, ki je tudi s pomočjo Petrovega očeta dobivalo končno podobo, je bilo nepopisno. V drugi polovici meseca, ko sta porabila vso gotovino, sta načela še bančni limit na osebnem računu in življenje je teklo naprej brez večjih stresov. Prijatelji so prihajali, kajti vsako steno posebej je bilo treba zaliti, in Peter je potem zvečer pridno odnašal steklenice od piva v kanto za smeti. Na kraj pameti jima ni padlo, da bo treba prostore tudi zapolniti s pohištvom, če bosta želela, da bosta v novem stanovanju tudi prebivala.

»Nekoč, ko smo bili s prijatelji res malo preveč glasni, nas je prišla mirit lastnica hiše. Zagrozila nama je, da bo prekinila pogodbo, ker ji ni prav, da si je z nama na glavo nakopala en kup hrupa, koristi pa nobene. Peter, ki je bil tisti dan itak slabe volje, kajti v službi so se pričele kazati že prve težave, je stopil do nje in jo z nekaj ne preveč milimi besedami postavil pred vrata. Kaj ji je točno rekel, nisem niti slišala, kajti radio je bil navit na največjo možno glasnost,« je razlagala Vanja.

Sledila je prijava na policiji, vabilo k sodniku za prekrške in kazen za neprimerno obnašanje je skrčilo že tako načeti proračun. Za povrh pa jima je pričel groziti tudi Petrov oče, ker mu nista poravnala še nobenega računa za material, ki ga je kar sam nabavljal.

Da pa bi bile vse zoprne reči na kupu, so Vanji v juniju prvič odtegnili obrok za kredit. Skoraj bi jo kap. Kar naenkrat je dobila malo več kot dvesto evrov plače manj kot običajno.

»Sploh nisem mogla dojeti, da se je to res zgodilo. Ne, ne, ne sprašujte me, kaj sva mislila, verjetno nič pametnega. Ko sem že izbirala prave besede, da Petra postavim pred zid in ga prepričam, da bo za gospodinjstvo prispeval malo več kot običajno, se vrata odprlo in ko vstopi, sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Pove mi, da s plačo ne bo nič, da so v firmi v likvidnostnih težavah in da morajo delavci počakati do dvajsetega v mesecu, da se jim na računu nabere kaj denarja. Bila sem brez besed in šokirana, saj sva imela 18. v mesecu trajnike, pa plačilo vrtca, še enega ali dva obroka ozimnice … Petrova ignoranca mi je dvignila tlak, in ko sem povzdignila glas, je enako storil tudi on. Čez minuto ali dve sva se na smrt sprla, obtožbe so letele po zraku in še dobro, da mu ni padlo na pamet, da bi se me lotil tudi fizično,« nadaljuje svojo pripoved Vanja, glas pa se ji je ob spominu na tiste dogodke vidno tresel.

Nazadnje sta se nekako dogovorila, da bosta pričela šparati s skupnimi močmi, da pa bo za začetek šla Vanja k svoji mami in jo prosila še za mičkeno posojila. Naslednji dan je to res naredila, povsem prepričana, da bo mama od samega veselja, da jo vidi, odprla denarnico in ji naštela še več, kot jo bo prosila. Že tako je znesek, za katerega sta se dogovorila s Petrom, malo dvignila, ker je želela imeti zase vsaj nekaj rezerve. Žal pa jo je tudi mama pustila na cedilu. Še več: na mizo ji je položila zvezek, v katerega si je zapisovala vse večje in tudi manjše zneske, ki jih je hčerki od takrat, ko se je ta po sili razmer odločila za samostojnost, že posodila.

»Če po pravici povem, sem bila šokirana, sploh si ne bi mislila, da je moja mama lahko tako malenkostna. Tam so bili zapisani tudi take reči kot naš obisk v živalskem vrtu, pa plačilo nekega paketa s kozmetiko, ki sem ga dobila še na star naslov. Bila sem jezna in užaljena in sem ji vrgla v obraz, da me sovraži, da jo je brat našuntal proti meni, da mi je po krivici obrnila hrbet in te reči. Domov grede sem poklicala najboljšo prijateljico, če mi lahko priskoči na pomoč, a se je izgovorila, da ne more, ker je ravnokar plačala dopust itd. itd. Najraje bi se zjokala od besa. Čez pet dni so mi potem še na banki zablokirali račun …« (Se nadaljuje)