Zdaj teče le še za užitek

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: GG Plus / petek, 9. julij 2010 / 06:00

Roman Kejžar je v dvajsetih letih profesionalne kariere pretekel 150 tisoč kilometrov. Častni občan Železnikov po zaključeni aktivni športni karieri ostaja v atletiki kot trener, tek pa je še vedno del njegovega vsakdana.

Najuspešnejši slovenski maratonec Roman Kejžar je konec junija postal častni občan Železnikov. Ta naziv je prejel na predlog Krajevne skupnosti Sorica, saj je s svojimi dosežki, zgledom, vztrajnostjo in delavnostjo na dvajsetletni športni poti ime svojih krajev ponesel po Sloveniji pa tudi v Evropo in širni svet. Njegov osebni rekord v maratonu 2:11:50, dosežen pred desetimi leti, je še vedno zapisan kot najboljši čas maratonov v slovenski atletiki. Kejžar je bil trikrat član slovenske odprave na olimpijskih igrah, opravil je 34 nastopov za reprezentanco Slovenije, bil je udeleženec devetih svetovnih prvenstev v maratonu, malem maratonu in krosu, štirih evropskih prvenstev v krosu, sredozemskih iger, bil je član slovenske atletske reprezentance na osmih evropskih pokalih … Osvojil je sedem pokalov Slovenije v tekih na daljše proge in kar 29-krat postal državni prvak Slovenije v tekih na daljše proge – od krosa do maratona.

Bogato maratonsko kariero je zaključil lani na Ljubljanskem maratonu, po letošnjem Atletskem pokalu Slovenije pa je sklenil še tekmovalno pot na krajših razdaljah. Tek kljub temu ostaja del njegovega vsakdana, v povprečju preteče deset kilometrov na dan, a bo tudi to razdaljo zmanjšal, saj se želi zares posvetiti novim projektom. Atletska zveza Slovenije mu je namreč naložila pripravo maratonske ekipe za letošnje evropsko prvenstvo v Barceloni in pripravo ekipe za evropsko prvenstvo v krosu v Velenju. »Zdaj tečem le še za lastni užitek, za boljše počutje. Pri vrhunskem športu so treningi garaški, vse je bilo posvečeno teku, regeneraciji. Organizem je bilo treba skorajda uničiti, da se potem lahko spet dvigneš, saj to prinaša rezultate. Dejstvo je, da moraš biti fizično zelo dobro pripravljen, a večina je v glavi. Na maratonu se po tridesetem kilometru začne posebna zgodba, takrat ti pridejo na misel same negativne stvari. Če začneš razmišljati o odstopu, bo hitro konec maratona,« je povedal 44-letni tekač.

Država ga je razočarala

Vesel je, da so mu občina in podjetja iz Selške doline vrsto let stala ob strani in ga podpirala, na drugi strani pa ga je razočarala država. Zaman je čakal, da ga bo kot vrhunskega športnika zaposlila in mu zagotovila socialno varnost. »Najbolj me boli, da so do zaposlitve po vezah prišli športniki, ki olimpijskih iger niti niso videli. Če bi bili za vse isti kriteriji in jih ne bi izpolnjeval, se ne bi pritoževal. To je vplivalo tudi na rezultate, nisem se mogel toliko posvetiti največjim tekmovanjem. Ves čas sem se preživljal s tekom in pomočjo sponzorjev.« Še bolj ga je prizadelo, da leta 1996 ni bi bil uvrščen med potnike na olimpijske igre v Atlanto, čeprav je imel dvakrat izpolnjeno normo. To bi morale biti njegove prve olimpijske igre, veliko bolj si jih je želel kot zadnjih v Pekingu. A kot pravi, ima na dvajsetletno tekmovalno športno pot veliko več lepih kot grenkih spominov, kljub oviram bi se takoj še enkrat podal nanjo.

Med tekom se je skrival

Na začetku kariere, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, se je med treningi celo skrival. »V tistih časih še posebej na podeželju ni bilo normalno, da sredi dneva tečeš, da ne delaš ničesar. Zato sem včasih, ko mi je nasproti pripeljal avto, raje skočil pod cesto. Danes se to sliši smešno, ker je tek res popularen in je že čudno, če se ne rekreiraš,« se spominja Kejžar. Po koncu aktivne tekmovalne kariere se namerava posvetiti še drugim športom, za katere doslej ni imel časa. »Rad bi igral košarko, mali nogomet, tenis, več smučal … Na splošno sem vsestranski športnik, čutim pa tudi veliko željo po skoku s palico, zato že delam na moči, da se mi bo še ta želja enkrat izpolnila.«