Z ljubeznijo skozi surovi čas

Bogdan Osolnik je slovenski javnosti poznan kot vsestranski ustvarjalec; po stroki je pravnik, deloval pa je kot novinar in urednik, politik in diplomat, direktor in ustavni sodnik, partizan in publicist ...

Ko je 13. maja dopolnil 90 let, smo ga povabili na Glasovo prejo in tako počastili gosta in dejstvo, da je bil prav on prvi urednik Gorenjskega glasa; avgusta in septembra 1944 je uredil tri številke časopisa s tem imenom. Na preji smo napovedali tudi novo in dopolnjeno izdajo knjige, v kateri je popisal svoja medvojna doživetja in ji dal lep in pomenljiv naslov: Z ljubeznijo skozi surovi čas. Prvič je izšla 1989, drugič pred kratkim. Besedila prve izdaje avtor ni spreminjal, dopolnitve so dodane na koncu, v prvotnem besedilu pa je označeno, kam sodijo. (Na GG lahko knjigo dobite po ugodnejši ceni 13 evrov.)

V treh poglavjih proti koncu knjige (na straneh 368-426 in 472-485) opisuje Osolnik čas, ki ga je prebil na Gorenjskem kot sekretar pokrajinskega odbora OF. O posebnostih NOB na Gorenjskem sva besedovala tudi v nedavnem intervjuju (Snovanja, 6. aprila 2010) in na preji ter v zapisu o njej (GG+, 21. maja 2010). To pot pa bi rad posebej izpostavil 19. poglavje z naslovom Zgodba novoletne noči. Dogaja se v dneh ob zadnjem novem letu v vojni. »Zunaj je bila bleščeče jasna zimska noč. Pred dnevi sem se v prav taki razkošni zvezdnati noči vračal s skupino aktivistov in kurirjev s Pokljuke. Že ko smo proti večeru stopali skozi bohinjske vasi, je bilo v hišah nenavadno mirno in nekam slavnostno. Spomnili smo se: božični večer je. Potem smo si mimo Bohinjske Bistrice, kjer je bila nemška postojanka, utirali pot skozi globok sneg v breg proti Nemškemu Rovtu in naprej proti temni gmoti Jelovice. Kadar smo se ustavili, da bi se za trenutek oddahnili, se nam je odpiral čudovit razgled na pokrajino, ki je ostala za nami, in na zasnežene planine v daljavi, obsijane z mesečino. V dolini je bilo čutiti luči za zasneženimi okni hiš. Vsaka je pomenila toplo prebivališče, osvetljeno sobo in slutnjo lepega, dragega, domačega. Ko so se pred polnočjo oglasili zvonovi, je bila nočna idila popolna. Prevzeti smo samodejno obstali v snegu in prisluhnili … Kakšna prekrasna noč! Kakšna lepota! Kakšen čudežen mir!« Toda: »Nenadoma sem se zgrozil ob tem občutku. Kakšen mir! Saj ta božični čar je varljiv in zlagan! Tam doli je gestapo s svojimi ovaduhi in izdajalci, zasede na preži, bunkerji in zapori, celice z na smrt izmučenimi jetniki, je vojna, vojna! Kakšna lažna idila! Tam nekje ubijalci praznujejo sveti večer!«

Bila je torej lepota v surovem času. Pa ljubezen? Avtor je v tistih dneh (so)doživel dvojno ljubezensko zgodbo. Eno je napisal kot igro v dveh prizorih in z naslovom Na sam sveti večer, ki so jo uprizorili najprej v novoletni moči na domačiji Ocvirkovih v Davči in nato še na dan Svetih treh kraljev v Železnikih (prvič uspešno, drugič ne, a to ni bistveno). Gre za zgodbo o partizanu, ki svoje nekdanje dekle – ta se je med njegovo odsotnostjo zaljubila v italijanskega oficirja – raje ubije, na božični večer 1942, še preden bi jo dobili v roke njegovi tovariši, jo zasliševali, morda celo mučili … Zapletena moralna situacije sredi surovega vojnega časa, ki sam po sebi zahteva delitev na naše in vaše in ne prenese vmesnih, neopredeljenih, v katerem preživijo le odločni in močni. Ali pa tudi ne. Ogled predstave zlomi moralno in položajno močnega partizana Cvetka (Jaka Štucin, po rodu Cerkljan, bil organizacijski sekretar oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko). Avtorju igre izpove svojo ljubezen do ene od tovarišic, njej ne upa, bojda zaradi svoje pohabljene noge. »Tako rad bi Vidi povedal, kaj čutim do nje! Prejle sem jo opazoval, kako se vrti in uživa v plesu, pa sem si dejal – kot že tolikokrat – Jaka, ne bodi no smešen. S to nogo nimaš pravice pričakovati, da bi te lahko imela rada. Čez nekaj dni bo odšla. Jaz pa bom samo stisnil zobe ob slovesu …« Jaka je 1. aprila 1945 padel pod Gabrško goro v zadnji in najhujši nemški ofenzivi; ker zaradi invalidne noge ni mogel bežati, si je, da ga ne bi ujeli, sam vzel življenje. Ko je Osolnik, ki se je sredi marca tudi sam vrnil z Gorenjskega v Črnomelj, to izvedel, je obiskal Vido in ji namesto Jaka izpovedal njegovo ljubezen do nje. »S solzami v očeh mi je pripovedovala, da ga je imela rada … Bilo ji je žal, da mu svojih čustev ni razkrila vsaj ob slovesu, ko je zapuščala Gorenjsko. Nadejala se je, da se bosta našla, ko bo konec vojne … Ihte mi je zatrjevala, da je ni prav nič motila njegova invalidnost, ker je čutila, da je dober človek in da bi bila lahko srečna z njim …« Nauk te dvojne ljubezenske zgodbe bi torej lahko bil, da ljubezni tudi v surovem času ne smemo zatajevati.