Dajmo Slovenija!

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 30. junij 2010 / 06:00

"Ker te nogomet ne zanima, ´maš ti dons otroke čez," so mi rekle prijateljice. Ne prijatelji, temveč prijateljice. To je bistvena razlika.

Nisem se upiral, ker me, kot sem že pisal, slovenski reprezentančni nogomet bolj malo zanima.

Torej, moja prva naloga je bila otroke pobrati po šolah na njihov zadnji šolski dan. Ni bilo hudo, samo na dve šoli sem moral in otrok naj bi bilo pet ali šest. Svoja dva sem pobral v miru, zato sem se po druge odpravil s hčerko v otroškem kolesu mojega trekinga in sedemletnim sinom prav tako na kolesu, ampak njegovem. Da sem moral biti varuška, so bile razlog priprave za nogometno tekmo leta in seveda Lanov deveti rojstni dan, po katerega sem prav tako moral v šolo. Prihod na igrišče Osnovne šole Simon Jenko je bil spektakularen. Preden sem učiteljicama razložil, da imam pooblastilo Lanove in Minine mamice, da ju prevzamem, sem moral skupaj s sinom in hčerko gledati, kako v krog zbrani otroci skačejo v ritmu: Kdor ne skače ni Slovenc! Vmes je celo trobil na vuvuzelo! Pogledal sem na uro in do tekme nas je ločilo le še šestdeset minut. Ko so se naskakali, so mi ju predali s šolskima torbama vred in tisoč risbicami, ki sta jih ustvarila v tem šolskem letu. Natovorjena kot muli sta korakala pred najinima kolesoma in najmlajša za mojim hrbtom je iz udobnega otroškega sedeža nad zadnjim kolesom ugotavljala, koga še moramo pobrati. Lan me je vprašal, ali bomo do tekme doma. Prikimal sem mu in ga vprašal, od kdaj ga zanima nogomet. Oba z Mino sta siknila v en glas: Ja koga pa fuzbal ne zanima? Ostal sem tiho. Na poti smo dohiteli še Mininega sošolca Lovra, ki ga ne bi mogli zgrešiti, saj je za sabo puščal risbice, telovadne hlače, ključe od stanovanja, kapico ... Hodili smo za njim in pobirali izgubljene stvari ter se drli, naj počaka. Zavpil je čez ramo, naj stvari vržemo na balkon, ker se mu mudi na tekmo. Potem je Lan zavpil, da je tudi vabljen na njegov rojstni dan in si jo lahko pri njem ogleda. Iz metra v meter sem se iz varuške preobražal v varnostnika. Lan je vpil: Dajmo Slovenija. Mina pa je opozorila, da moramo še po petega navijača, in sicer Arneja v vrtec Janina, ki pa je spotoma. Arne je menda strah in trepet vseh varušk in varnostnikov, zato sem bil vesel klica njegove mamice in opozorila, da ni treba ponj, ker je že v njenem avtu.

Ura je bila štiri popoldne in na Lanovem rojstnem dnevu se je zbralo kakih dvajset prijateljic in prijateljev. Na licih so imeli belo moder Triglav, frizure so imeli a la Birsa, večina je imela oblečene nogometne drese in nihče ni bil starejši od devetih let. Ko sta se kapetana rokovala v tistem krogcu sredi igrišča, so mulci v en glas začeli vpiti: Dajmo Slovenija! Dajmo Slovenija! Prijateljice so mi dale vedeti, da bo moja služba varuha precej lahka in da sem verjetno zato tako hitro privolil, ker sem vedel, da otroci obožujejo nogomet.

Lanovega rojstnega dneva ni pokvaril niti poraz proti Angliji niti izpad Slovenije iz nadaljnjega tekmovanja. Rekli so v en glas, da je še dobro, da niso že prej izgubili in izpadli. Sami strokovnjaki!

In potem sem se zamislil in se skušal spomniti, kdaj in kdo od športnikov je tako navdušil tudi najmlajše navdušence za šport. Nekaj podobnega sem videl v času zmag Primoža Peterke, se mi zdi ... Če bi slovenski reprezentanti vedeli, kakšno je bilo navijanje v domovini, bi po moje igrali še za eno prestavo hitreje.

Že dolgo po prebavljeni Lanovi rojstnodnevni torti in žalostnem porazu je mimo mene prikorakal strah in trepet varušk in varnostnikov, Arne osebno. Na moje vprašanje, po čem si bo najbolj zapomnil svetovno fuzbalsko prvenstvo v Južni Afriki, je ta petletni mulc dejal: po Lidlu, Ledu, Petrolu, Adriaticu Slovenici, Siolu in Hervisu! Je treba dopisati, da so ta podjetja zakupila največ oglasnega prostora na televiziji med prvenstvom? Prepričan sem, da bi Arne lahko v prihodnosti postal oglaševalski genij!