Zid obupa in nemoči

Da prav zares, po vrnitvi z romanja v Medjugorje je postajala Marjeta vse šibkejša. Pojavljati so se začele neke fantomske zadeve. Nenadoma je začela tožiti, da čuti v rokah in nogah nekakšne mravljince, da nima občutka za prijem. Večkrat sem se pošalil, da naj definira, ali so rdeči ali črni, da bomo vedeli ukrepati. Utrujenost se je stopnjevala, pojavljati pa so se začele tudi bolečine, ki so prehajale z ene lokacije telesa na drugo, vendar niso bile premočne, prej bi rekel nekako moteče. Bogica je trdno verjela, da se je začelo samozdravljenje, saj mi je venomer govorila, da naj si preberem v knjigi o terapiji s sokom, da se začne zdravljenje, ko se pojavijo bolečine, in da naj me to ne skrbi. Jaz pa sem ji odgovarjal, da to ni potrebno, ker ji tako ali tako verjamem. To težavo z bolečinami smo reševali z obkladki iz sladkega zelja in zdi se, da je zadeva pomagala. S pomanjkanjem energije, kot je ona temu dejala, pa je šlo samo navzdol. Vse redkeje je vstajala iz postelje in vse težje je dihala. Teka praktično ni imela več. Želela in pila je samo še svež sok iz špinače in korenja. Nikoli ni hotela, da ji pomagam, ker je hotela zmeraj vse sama, toda kmalu je tako obnemogla, da je potrebovala pomoč do WC-ja. Dobila je tudi epileptični napad, toda k sreči ni pustil posledic. Premišljeval sem, kaj neki se dogaja v njeni glavi, kakšna silna škoda je že povzročena in se hkrati čudil, kako neverjetni so možgani, da kljub vsemu lahko funkcionirajo in sproti sanirajo poškodbe. Ohranila je spomin in koordinacijo. Ravno tako sem razmišljal o tem, kako lahko telo, ki je še nedavno imelo toliko moči, da je premagovalo vzpone v hribe in skoraj vsakodnevne sprehode na Rožnik, tako nenadoma obnemore, da ne zmore niti dveh korakov, kot prislovično pravimo. Noči so postajale vse napornejše. Opazil sem, da ponoči ne leži, temveč sedi na postelji, ker tako lažje diha.

Nenadoma se je pred menoj pojavil zid. Zid obupa in nemoči. Ljudje smo ustvarjeni tako, da v danih situacijah ukrepamo. Sedaj pa se je pojavil ta zid, pred katerim sem nemočen obstal, saj nisem vedel, kaj lahko ukrenem. Ta nemoč človeka ubija. Spanja je bilo zmeraj manj, sedenja in težkega dihanja pa zmeraj več. Bolezen jo je začela utrujati in mučiti. Bolelo me je, ko sem videl, da si ne more niti za hip odpočiti. Prelomni trenutek je nastopil, ko sem ji pomagal napisati zadnjo sedmico. Zdelo se mi je, da napol mrtva narekuje besede, da besede, ne stavke, saj je po vsaki izrečeni besedi počivala, se z neverjetno voljo spet osredotočila in nadaljevala, dokler nama ni uspelo članka dokončati.

Naj ob tej priložnosti, ko že omenjam sedmico, povem, da marsikomu njeni članki niso bili povšeči. Ravno v tistih težkih trenutkih je prišlo pismo neke gospe, ki je bila ogorčena nad njenim pisanjem zaradi napak oziroma netočnosti, ki so se pojavile v članku. Rad bi se ji opravičil in ji povedal, da to ni bilo napisano iz zlobe, temveč je bila storjena napaka, ki se žal lahko prikrade vsakomur, seveda pa vem, da to ne opraviči zadeve. V funkciji kaznovanja priznavajo boga vsi, tako beli, rdeči, črni, plavi in kaj vem še, kaj je slovenskega razdeljenega političnega kolorita. Zato ji bo morda v uteho to, da jo je bog kaznoval, kot je bilo razumljeno iz njenega pisma. (Se nadaljuje.)