Še zadnji pogled v lastno ogledalo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. junij 2010 / 06:00

Sebi in skušnjavam se je včasih nemogoče upreti (4)

Silvija je bila od stranskih virov zaslužka življenjsko odvisna, saj je imela odprtih več kreditov, pokrivati je morala stanje na dveh ali treh kreditnih karticah. Zaradi živčnosti, kaj bo, je še več kadila in tudi steklenica z viskijem, ki jo je imela v avtu stalno ob sebi, se je prehitro praznila. Nekoč, ko so zbirali denar za družino, ki jim je pogorela hiša, si je iz blagajne, v kateri so hranili gotovino, izposodila nekaj denarja. Ko je videla, da ni nihče opazil, je v vrečo segla še enkrat …To pa je bilo zanjo usodno …

»Tokrat pa sem šla čez rob, očitno so bili tudi sodelavci siti mojih neumnosti, še danes ne vem, kdo me je izdal, nekdo me pač je, bila sem poklicana ne le k direktorju, k sebi me je povabil sam lastnik podjetja, pod okriljem katerega smo tudi delovali. Pogovori niso bili prijetni, kajti na mizo smo vrgli zelo odkrite karte in morala sem poslušati marsikaj neprijetnega tudi o svojem delu, za katerega sem bila do takrat prepričana, da ga še zmeraj opravljam dobro in korektno. Poslovili smo se z grdimi besedami, a še zmeraj sem menila, da se mi godi krivica. Denar, ki sem ga izmaknila, pa sem, seveda, morala vrniti. Kako, pa me ne vprašajte. Pa to ni bil moj edini dolg. Bilo jih je še nešteto. Upniki, ki so kmalu izvohali, da sem ostala brez službe, so si podajali kljuke, grozili so nam po telefonu, mojemu partnerju pa se je šele ob teh klicih počasi jasnilo, kakšna sem in kako globoko sem zabredla. Prepiri, ki so sledili, so bili ponižujoči, nenehno pa sem bila toliko »pod paro«, da se resnosti položaja, v katerega sem zabredla, sploh nisem dobro zavedala. Ko pa mi je nekoč še sin zabrusil v obraz, da od mene zahteva denar nazaj, ki sem mu ga res izmaknila iz torbe, sem spoznala, da nimam drugega izhoda, kot da odidem. Nekega dopoldneva, ko doma ni bilo nikogar, sem naložila v avto nekaj malenkosti in se odpeljala. Pojma nisem imela, kam naj grem, spala sem v avtu in še tisto malo drobiža, ki sem ga imela, sem zapravila za bencin in cigarete. Ko sem nekoč že povsem izčrpana obležala pred vhodom v domačo občinsko stavbo, so me odpeljali v bolnišnico, kjer so me vsaj malo spravili k sebi. Tehtala sem še borih 48 kilogramov, toda tudi iz varnega zavetja, kjer sem imela na razpolago vsaj hrano in posteljo, sem morala oditi. Poklicala sem »svojo« zvezo za biznis, medicinsko sestro, ki se me je šele po dolgotrajnem pregovarjanju in moledovanju usmilila in me napotila k nekemu tipu, ki mi naj bi našel kakšno delo. Od mene je zahteval šestdeset odstotkov zaslužka, bilo me je groza, ko sem to slišala, a nisem imela drugega izhoda. Moj »teritorij« so bila tri postajališča ob avtocesti. Tam sem vlekla za rokave zlasti tuje šoferje, največkrat pa so »zadevo« opravili kar na ležišču v svoji kabini. Umivala sem se v straniščih, na srečo so imela postajališča tudi kopalnico, da nisem preveč smrdela. Spala sem še naprej v avtu, dokler mi Center za socialno delo ni našel skromne sobice,« pripoveduje Silvija in si s trepetajočimi prsti prižiga vedno nove in nove cigarete.

Povedala sem ji, da sem njene članke zmeraj rada prebirala, omenila pa sem ji tudi, da bi naredila dobro delo, če bi o svojem življenju napisala knjigo.

»Ah, kdo bi pa bral tisto sranje!« je bila kritična in videla sem, da ji ni do tega, da bi sama zapisovala dogodke o svojih stranpoteh.

»Kaj pa družina, sin?« me je še zanimalo.

»Včasih ga pokličem, pa ga vprašam, kako je, ampak z menoj noče govoriti. Pravi, da sem mu naredila preveč hudega. Saj veš, Slovenija je majhna, kraji, kjer sem živela, pa tudi. Ljudje se med seboj poznamo, najprej se je o meni obilo šušljalo, potem pa so začeli sina zbadati tudi prijatelji, kar mu verjetno ni bilo preveč pri srcu. Mož si je našel drugo, sin živi z njima, pravzaprav so vse moje poti, ki bi vodile nazaj, zaprte. Najbolj žalostno pa je, da se zavedam, da sem za vse, kar se je zgodilo, sama kriva. Starši me sicer ne poženejo od vrat, ko potrkam, a vendarle. Ko grem enkrat na mesec na sedež Rdečega križa, kjer dobim nekaj hrane, dajo mi tudi kakšen evro, se pogovarjam s sotrpini. Večina, s katerimi stojim v vrsti, je imela nekoč »prevelike oči«. Imeli so preveč kreditov, denar pa so nepremišljeno zapravljali za bedarije. Tako kot jaz. Žal se nisem znebila niti osebnih »pufov«, kaj šele kreditov, ki sem jih najela pri banki. Odplačevanje le-teh bo še prišlo na vrsto. Pogosto se sprašujem, ali bi se še lahko vrnila v normalno življenje, a vprašanje ostane brez odgovora. Živim od danes do jutri, iz rok v usta, moj zunanji videz je spremenjen že do te mere, da me od nekdanjih znancev nihče več ne prepozna. Moje ime pa je domače tistim, ki potrebujejo malo sprostitve, hvala bogu, zaenkrat sem še zdrava, ne vem pa, kaj bo potem, če si nakopljem kakšno bolezen … Eh, bom šla pa pod vlak, pa kaj?!« (Konec)