Vse je pod nadzorom

Včasih sam sebe dam na test. Pred časom sem se preizkusil v abstiniranju od politike, televizijskega dnevnika in prvih treh časopisnih strani.

Uspelo mi je manj kot trideset dni. Počutil sem se fantastično. Najprej nervoza, živčnost in cepetanje z okončinami po laminatu, parketu, keramiki in podobnih podlagah, potem pa enkratno olajšanje, ki ni bilo podobno osamitvi. Bolj svobodi bi rekel. Poizkusite. Lahko začnete s testom številka ena: poizkusite preživeti en mesec brez mobilnika, na primer. Moj naslednji podvig (oziroma neumnost) je bil storjen v petek, ko so slovenski nogometaši nabijali gole v ameriško mrežico. Dejal sem si, nogometna mrzlica je na vrhuncu, zato bodo vsi pred televizijskimi ekrani. Torej? Prišel sem do zaključka, da če so vsi pred televizorji, ne morejo biti na cesti. Točno ob 16. uri sem se odpravil na kolesarjenje. Pričakoval sem stanje cest na 1. januar tam nekje ob 9. uri zjutraj. Dezinficirane ceste, ulice, mesta in vasi. Nikjer nikogar! Sodeč po novinarskem nabijanju in navijanju, kako pomemben dogodek je to, sem bil pripravljen na osebni kronometer skozi celo Gorenjsko. Vraga! Že na Oldhamski cesti bi me kmalu zbil avto. Cesta Staneta Žagarja je bila vsa v koloni pločevine na štirih kolesih. Čisto navaden dan, petek. Potem sem ugotovil, da so za volani večinoma ženske. To je bil edini in prvi znak, da je zelo pomemben fuzbal na tv-ekranih. Moje kolesarjenje je bilo ... navadno. Potem ko sem spravil nekaj kilometrov v trud, je eksplodirala stolpnica na Zoisovi ulici. Mislim, da je še danes brez strehe. Huronski kriki so mi dali vedeti, da nihče ne dela samomora s skokom s strehe, ampak da je Slovenija zabila prvi gol. Krasno, sem si rekel. Kolesarim in še vem, da nogometaši zmagujejo. Kranj sem puščal za sabo, ko me je še en tak krik prestregel v Stražišču. Od vsepovsod je bilo slišati zabavo. In jaz sem mislil, da je navaden petek? Precej podoben cepcu sem vseeno nadaljeval proti Šmarjetni gori. Prišel sem do vrha. Poln domovinskega ponosa. Patriotizem sem dokazal z naročanjem steklenice naše največje pivovarne.

»Kako ste čudni! Cela Slovenija gleda fuzbal, vi pa kolesarite,« mi je rekel gledalec televizije, na kateri je bila tekma. Sem odgovoril, da me bolj kot reprezentančni nogomet zanima ligaški (stara finta tistih, ki svoje neznanje o nogometu kompenzirajo s takšno izjavo, vendar v nasprotnem zaporedju). »Aja, ja ... kdo pa je letos že prvak? A je spet Maribor? Ne, ne, ne a' ni Koper?« Sem prikimal in ga mimogrede podučil, da je bil Miran Pavlin najboljši igralec prve slovenske lige v letu 2009/2010 in da je Milan Osterc najboljši strelec prve slovenske lige, pa nista pristala niti v širšem izboru kandidatov za svetovno prvenstvo v Afriki. Mater, sva oba v glas rekla, da mora biti naša "afriška" reprezentanca resnično vredna osmine finala. Tako mora biti, sem dejal in se spustil v dolino. Kranj je utihnil, kot bi ga nekdo izključil. Sem in tja je bilo videti žensko za volanom avtomobila in nekaj kislih na pol nagih mladcev, ki so se iz lokala kobacali v avto. Neodločen izid je zmaga! Niso zmagali, čeprav so bili na dobri poti. Ponos se ni skalil. Čaka se naslednja tekma, ki bo dokazala, da smo vredni napredovanja.

Na popoldan, ko je bila tekma, Slovenija ni otrpnila, kot so trobili novinarji. Čisto normalno je živela. Sem šel preverit. Vi niste, zato sem ugotovil, da je evforija še vedno pod nadzorom. In dobro je tako, ker nekdo mora nadomestiti delo tistih, ki so na ta dan obstali.