Maša dvajsetega stoletja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. junij 2010 / 06:00

»Po vsem tem je nemara že jasno, zakaj sem šel na nogometno tekmo. Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna. Pogledati sem torej moral in se prepričati z lastnimi očmi, če ta cerkev res razpada in če se to občestvo res razkraja.« - No, kaj menite, kdo je imel tako visok razlog hoditi na nogometne tekme? Nihče drug kot Marjan Rožanc (1930-1990), rojen pred osemdesetimi, umrl pred dvajsetimi leti, odličen pripovednik, dramatik in esejist, sicer pa tudi velik ljubitelj športa in nogometa še posebej. Že lani je Študentska založba v svoji prestižni zbirki Beletrina izdala knjižni izbor njegovih najbolj športnih besedil; izbral jih je Rožančev mlajši kolega v eseju Tomo Virk, ki je napisal tudi predgovor. Temu je za naslov izbral kar pomenljivi Rožančev stavek: »Če bi bil dober nogometaš, mi ne bi bilo treba napisati nobene literarne vrstice.« Menda res.

Gornji odlomek je iz eseja Pervertirani katolicizem (1990), nogomet pa je še posebej povzdignil v eseju, po katerem ima naslov tudi ta knjiga: Maša dvajsetega stoletja. »Nogomet je torej eden izmed načinov našega obstoja v razvrednotenem svetu. Kakor hitro pa je temu tako, potem se lahko požvižgamo na vrednosten pristop k njemu. Žogo zabijamo pod izpraznjenim nebom, pod izpraznjenim nebom pa ne more biti več resničnejših resnic in vrednejših vrednot, igra in samovolja pa ni več le nedeljski nogomet, temveč je igra in samovolja vse, kar počenjamo. Če po vsem tem še naprej gledamo na nogomet kot na nekaj manj vrednega, s tem le podaljšujemo iluzijo o nečem vrednostnem, ki se je že razkrojilo. Do resnobnega obravnavanja nogometa torej nimamo le pravice, temveč je resnoba celo naša dolžnost, saj nam v položaju, v katerem nismo več božanski, samo resnobno obravnavanje nogometa lahko pove, kaj je pravzaprav z njim prodrlo skoz našo okostenelo strukturo vrednot in kaj za tem naličjem sploh smo. Najboljše torej naredimo, da prepustimo besedo nogometu samemu.«

No, v naslednjih dneh in tednih, vse do srede julija 2010, ko bo nogometna igra najresničnejša resnica in najvrednejša vrednota tega sveta pod izpraznjenim nebom, bo nenehna priložnost prav za to: da prepustimo besedo nogometu samemu. Branje Rožančeve knjige pa bi bilo lahko odlično dopolnilo tega početja. V njej so, kot rečeno, tudi zapisi o drugih športih, med njimi vrhunski esej Demon Iva Daneua. Pa celo poglavje o pisateljevem doživljanju Planice in esej o Janezu Poldi. A ostanimo pri nogometu in preberimo še kaj iz vrhunskega eseja Duša moštva. V njem Rožanc izpostavi dva tipa igralcev: virtuoza in »dušo moštva«. Virtuozi blestijo, ko solirajo, nimajo pa daru za povezovanje igre moštva v celoto, ne znajo ji dati duše. Primer virtuoza je bil v njegovem času Šekularac, duše moštva pa Olimpijin Mladenović. Na tujem pa Bobby Charlton, Suarez in Di Stefano, »torej igralci, ki niso le samozadostno središče, ampak tudi prazen, neosvojen prostor, cilj in smisel zunaj njih samih, 'svetišče', v smer katerega se odpirajo svetu in bližnjim, se z njimi sporazumevajo in postajajo iz razkropljenih, razkrajajočih se posameznikov spet čvrst, posvečen kolektiv. Vse to pa seveda ni samo osebna poteza tega ali onega igralca, ampak tudi notranji zakon nogometne igre, pravilo, ki si ga je človek postavil, da bi po svojem vrednostnem koncu spet bil nekaj vrednostnega, smiselnega. Ni pa z njim prekoračil svoje paradoksalne usode, saj se v nogometni igri kolektivna duša uveljavlja le na račun sovraštva, zmaga na račun poraza, veličina na račun majhnosti, 'svetišče' pa nam je dosegljivo le tako, da ga desakraliziramo …«

Maša dvajsetega stoletja se nadaljuje tudi v enaindvajsetem. V teh dneh in tednih se mašuje predvsem na stadionih v Južni Afriki, medijsko posredovano pa po vsem svetu. Nogomet kot vera, stadioni in mediji kot cerkve, najboljši selektorji in vrhunski igralci kot duhovniki, publika kot pobožno ljudstvo pri maši … Brez prave svetosti in pod nebom brez Boga? Kot nadomestilo za svetost, brez katere pravzaprav ne moremo, Bog ve? Če odgovorov ne poznamo, prepustimo besedo nogometu samemu. Karkoli ta v svojem bistvu je, svet ali ne, dejstvo je, da je v tem trenutku edina igra in sploh edini, ki mu uspeva ta svet povezati v eno celoto. Nogomet kot duša človeštva.