Passion de Pressheren

Besedilo: Miha Naglič, Ilustracija: Ciril Horjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. november 2010 / 06:00

Prešernova dneva, 3. december in 8. februar, nista več daleč. V tej perspektivi bi rad opozoril na to, kako je Prešerna »upodobil« pisatelj, igralec in režiser Andrej Rozman Roza. Naredil je najprej gledališko predstavo, zdaj je izšla še knjiga – v zbirki za 3 evre – z naslovom Passion de Pressheren in podnaslovom »zgodovinska akupressura«. »Mono komitragedija 'Passion de Pressheren' zaključuje niz petih predstav Rozinteatra, ki se ukvarjajo s slovensko identiteto. Na podlagi zgodovinskih dejstev na nekoliko karikiran način predstavi čas, ko je vzporedno s Prešernovim obupom rasla ideja o zedinjeni Sloveniji.« Avtor v svojem dobro znanem in unikatnem slogu zapiše: »V predstavi »Passion de Pressheren« zaenkrat nastopam kot avtor, scenograf, režiser, kostumograf in igralec sedmih vlog, vendar pričakujem, da bo predstava, ki govori o našem razvoju od pesmi do države, sčasoma prerasla v množično gibanje in jo bom lahko le še nadziral in tržil. Vsebina temelji na realnih ugotovitvah o tem, kako je Prešeren za nas trpel, in na iskanju odrešitve od slovenskih muk. Tako kot takrat, ko je Prešeren v trenutkih dvoma sonarodnjakom zagrozil, da bo pisal samo še v nemščini, se odrešitev tudi danes ponuja v globalizaciji. Namen predstave pa je najti odgovor na vprašanje, ali med tem, da se čim prej odrešimo v globalizacijo, in tem, da še naprej trpimo ob pogledu na tiste, ki jih je Prešernovo trpljenje odrešilo vsake odgovornosti, obstaja tudi tretja pot.«

In kaj je v knjigi? »Zgodba je osredotočena na posamezna obdobja iz življenja Franceta Prešerna: podaljšane počitnice v Ljubljani leta 1826; Čopova in nato še Prešernova zaposlitev v provincialni Ljubljani (1828/29) ter preobrat v Prešernovi poeziji iz zabavnega v tragično; predrzna samozavest sonetnega venca in tragične posledice; Čopova smrt in Prešernova nemška pesnitev v njegov spomin (po Župančičevem mnenju Prešernova najboljša pesem sploh); spodrezani upi v Krstu pri Savici; Prešernove osebne nesreče, ki so sledile Krstu; začetek izhajanja Kmečkih in rokodelskih novic in pesniško zmagoslavje Jovana Vesela Koseskega; izdaja slovenskih pesmi v knjigi ter selitev v Kranj; marčna revolucija in začetek ideje o Sloveniji, ki sovpade s koncem Prešernovega življenja.« Knjiga je spoj dveh avtorskih stvaritev, poleg Rozmanovega teksta vsebuje tudi ilustracije-stripe Cirila Horjaka. Knjiga tako prehaja iz klasične forme dramskega speva v obliko ilustriranega speva, iz tega v formo stripa in nato nazaj …

Za pokušino si preberimo pogovor med gorenjskim rojakoma Prešernom in Čopom. Prešeren Čopu prinaša razne pesmi, a temu se nobena ne zdi dovolj sofisticirana oziroma obupana. Nakar mu pokaže še petega od Sonetov nesreče: »Prijazna smrt! predolgo se ne mudi …« Ko to prebere, Čop vzklikne /govorita v verzih in rimah/: »France, to je to! To je obup, ki vpliva upanje v slovensko poezijo! Hamlet je sicer šou še naprej in je podvomu clo v smrt. Ampak to je še bolš. Smrt kot konc in prou zato edina rešitu. To pošlemo na Polsk in na Češk. France, to je res dobr! Zdej morš sam pazt, da tud pr ljubezenskih pesmih obdržiš nivo. In da tistim k ti niso dale, ne boš več groziu, kko da bodo kaznovane, ampak da boš šou tud tle v globino in se ukvarou s svojo bolečino.« / Prešeren: »A p no v rt. Pa ne morem se sam še ponižvt!« / Čop: »France, edina literarno uspešna ljubezen je neuspešna ljubezen. Če bi Petrarka uspeu z Lauro žvet, ne bi nastou en sam dobr sonet. Takšn je pač pesniški poklic, de uspeva na račun požrtih krivic. Izbranke, k te ne mara, se ne zafrkava, ampak se ji z grenkobo v srcu poje večna slava.« / Prešeren: »Se prav, de bi se morou zatrapat v eno, pr kiri nimam šans.« / Čop: »To tko al tko. To ti ne bo težko. To ti je že zdej prou dobr šlo. Bi blo pa fajn, če ne b bla glih čist gemajn, ampak čimbl ugledna in bogata.« / Prešeren: »To ni problem. Ampak kaj pa če mi rata? Kaj pa, če ima moja pesm moč, de iskra iz nje v njo preskoč?« / Čop: »V tem primeru bi blo dobr, da izbereš tako, da se, če te usliš, vsaj srečn poročiš. Se prav bogato in fatalno, a ne preveč gospodovalno.« / Prešeren: »Vem za eno, k je bogata. Odkar je zgubila starejšga brata je še bl premožna in še bl otožna in še bl pobožna. Že na videz poduhovlena, bleda k kreda, iz ust pa ji pride le nemška beseda. Če s svojo pesniško močjo prepričam njo, bo živ dokaz, de za slovenščino prhaja boljši, lepši in svetlejši čas.« No, tako sta naša dva naredila načrt, nadaljevanje poznamo: »Ko bo stopila u cerkeu razsvetljeno / od dveh očesov čistega plamena / v srce mi padla iskra bo ognjena, / ki ugasnit se ne da z močjo nobeno / in le za njo bo plula moja barka, / ker vame se naselu bo Petrarka.«