Preganjanje počitniškega dolgčasa

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / sreda, 16. junij 2010 / 06:00

Dolgčas je nekaj normalnega in otroci ga morajo občutiti. Le tako bodo mogoče dvignili svoje zadnjice in ukrepali. Dokler to počnemo starši, bodo čakali in tarnali o tem, kako jim je dooooooolgčas ... Starši pa bomo tuhtali o tem, kaj naj naredimo. Čigav pa je v resnici problem?

Komaj verjamem, da bi bilo lahko kateremu otroku sploh še dolgčas. Preveč je dejavnosti, ki jih organiziramo za otroke, in kvečjemu bo treba spet začeti z organizacijo pravih, dolgočasnih počitnic … Ali pa bomo morali najti srednjo pot med starševsko skrbjo in med večjo angažiranostjo otrok. Že zdavnaj smo presegli mejo poseganja v prosti čas otrok z namenom, da se zabavajo, se učijo, spoznavajo svet in prijatelje ter preganjajo dolgčas … Dolgčas je nekaj normalnega in otroci ga morajo občutiti. Le tako bodo mogoče dvignili svoje zadnjice in ukrepali. Dokler to počnemo starši, bodo čakali in tarnali o tem, kako jim je dooooooolgčas … Starši pa bomo tuhtali o tem, kaj naj naredimo. Čigav pa je v resnici problem?

Prisluhnimo željam otroka

Preganjanje dolgčasa je uspešno, če o tem razmišlja otrok, ne starši. Zato ne iščimo rešitev za otroka, ampak zgolj poslušajmo, kakšne želje ima otrok. Kadar začnemo s predlogi »kaj pa, če bi počel …, kaj pa, če bi šel …«, se otrok v večini primerov ne bo strinjal, ali pa bo zadovoljen le kratek čas. Zato naj sam pove, kaj bi rad počel, če bi sploh kaj počel. Tudi lenariti je včasih koristno, le da nam naša deloholična družba tega ne priznava. Pomaga, če otrok naredi seznam »moja zdravila proti dolgčasu« in ob njem razmišlja, koliko in kdaj bi to uporabljal, od česa je odvisno in podobno. Naučimo otroke, da sami razporejajo svoj čas, saj bodo s tem dobili koristno navado za vse življenje. Znali bodo ceniti čas, hkrati pa tudi spoznavali svoje interese in področja, ki jih zanimajo. Skupaj lahko oblikujemo počitniški koledar, da otrok dobi predstavo o tem, kdaj bo sam doma, kdaj bomo šli na morje, kdaj gre k babici … Še prehitro bo konec počitnic …

Bodimo realni s pričakovanji in z možnostmi, ki jih imamo na razpolago. Ne primerjamo se z drugimi. Otroci ne zahtevajo od nas dveh mesecev dopusta niti daljnih potovanj. Večina otrok si želi preprostih stvari – čofotanja v bazenu ali na morju, čas brez obveznosti, nekaj norčij, jutranje spanje, malo televizije in računalnika, večere na igrišču, ribolov in prijatelje …

Imejmo pravo mero, koliko časa in kako bomo preživeli z otrokom. Zato, ker imajo otroci počitnice, ni treba vse dni razmišljati, kam jih bomo peljali in kaj jim bomo ponudili. Več je vredno, če načrtujemo nekaj skupnih dni in smo takrat res skupaj, kot pa da vozimo otroka z ene dejavnosti na drugo, vmes pa se borimo s slabo vestjo, ker nismo z otrokom in se z njim ukvarjajo drugi. Karkoli bo otrok izbral, naj bo njegovo veselje in izziv v lastni udeležbi.

Čim starejši so, manj bodimo njihovi animatorji

Čim starejši so otroci, tem manj bodimo njihovi animatorji in organizatorji. Vendarle nam bo to uspelo le, če jih nismo že zastrupili z dejavnostmi, z nemirom, z nenehnim dodajanjem dražljajev in z aktivnostmi. Ne pozabimo na čas, ki ga lahko otroci preživijo doma, sami ali s prijatelji. Za edince je to včasih težje, zato je koristno, če imata tako otrok kot družina široko socialno mrežo.

Počitnice so odraz načina življenja, razmišljanja in delovanja, ne samo stvar dveh mesecev. So posledica in podoba naše vzgoje. Vzgajamo samostojne otroke ali jih preveč ščitimo? Gredo na tabore ali je to bav-bav in odvečen strošek? Jih zaupamo drugim v varstvo ali se bojimo zanje? Smo jih naučili, kako si pripravijo hrano, kako se zaklepajo vrata, se pogovarjajo po telefonu, prosijo za pomoč, pogrejejo mleko?

Dajmo otrokom doživetja, možnosti za različne izkušnje, tudi za iskanje načinov preganjanja dolgčasa. Če jih ne bodo našli, jim še vedno preostane pospravljanje, kuhanje, pometanje, sesanje, čiščenje kletke njihovega hrčka, puljenje plevela, zalivanje rož … Saj veste. Najbolj učinkovit odgovor na vprašanje »kaj naj delam«, je »hitro si nekaj izmisli, če ne dobiš moje delo …«.

Sprostite se. Vsi smo preživeli počitnice, tudi naši otroci jih znajo …, le dovoliti jim to moramo.