Saj veš, kaj delaš

Pri štirinajstih sem šla prvič sama na morje. Starša sta me pospremila na postajo, sedla sem na vlak in se peljala do Kanfanarja. V Rovinju so me pričakovali prijateljica in pet dni svobode. Edini stavek, ki se ga spomnim ob slovesu, je bil stavek mojega očeta, ki je rekel »saj veš, kaj delaš«. Na vlaku sem dobila nekaj ženitnih ponudb, vohala alkoholne hlape in spoznavala potnike iz vseh vetrov. Niti pomislila nisem, da bi pila, kadila ali kako drugače grešila. Če bi dobila prepovedi za vse našteto, bi do morja že vse to storila. Ker bi želela kljubovati kot vsaka najstnica. Tako pa sem čisto zares in ne da bi se tega zavedala dobila življenje v svoje roke. Danes vem, da je bilo to neprecenljivo darilo.

Medtem ko sem ležala pod borovci, poslušala šepetanje mozoljastega fanta in si domišljala, da sem glavna na vasi, je moje starše nekje na drugem koncu dežele skrbelo. Mogoče je mami molila zame ali prižgala svečo kakšnemu svetniku. Svet je bil večji kot sedaj in razdalje so se nam zdele ogromne. Je bilo življenje res bolj varno?

Pri petnajstih, ob vstopu v srednjo šolo sem občutila nov naval svobode (resnici na ljubo je bil bolj naval hormonov …). Žal pouk ni bil tako zelo zanimiv, kot bi si človek želel. Jesenice so bile ravno prav daleč od Škofje Loke, da je bilo treba na kakšni postaji vmes izstopiti. Poljubi so bili lepši kot matematika in ljubezen močnejša od kemije. Neopravičene ure so se nabirale. Za izgovor sem imela srčno napako in odhajala od pouka brezskrbna kot metuljček. Dokler … se ni nabralo toliko neopravičenih ur, da je grozila izključitev. Tokrat mami ni molila zame. Prišla je s sestanka v šoli, kjer je prvič slišala, da ima njena hčerka bolno srce. Pogledala me je in rekla: »A srčno napako imaš?« Nič drugega, samo to. Bilo me je sram, vsaj toliko kot Cankarja, ki je izdal svojo mamo. Morala sem se odločiti, ali bom nadaljevala s srčno napako ali brez nje. Bilo mi je jasno, kakšne so posledice. Malo sem še brcala, kot trmast otrok, preden zajoče, ker je pokvaril igračo. Čakali so me popravni izpiti in učenje, namesto brezskrbnega poletja. Tako sem drugič dobila življenje v svoje roke.

Poletje je čas, ki me spominja na svobodo, na najstnike, ki čakajo na svoj čas … Mnogi ne dobijo priložnosti, da bi se odločali po svoje, živeli lastne izkušnje in se učili iz napak. Za otroke se bojimo. Svet je postal majhen in nevaren … Kljub vsem napravam, ki nam omogočajo, da otrokom sledimo na vsakem koraku? Navkljub informacijam, ki jih dobivajo od rojstva naprej? Današnji otroci so prepolni znanja, naših nasvetov, usmeritev, zaščite in samih sebe.

Nekega dne bodo z vsem tem obstali na križišču in ne bodo vedeli, kaj naj naredijo z življenjem v svojih rokah.