Slovenija - duhovna domovina

Kaj menite, koliko je (bilo) Slovencev po svetu, zunaj Slovenije?

Po oceni Udbe iz leta 1968 naj bi bilo zunaj meja Jugoslavije okrog 590 tisoč slovensko govorečih ljudi, od tega 390 tisoč ekonomskih emigrantov, 180 tisoč pripadnikov slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem in 20.261 političnih emigrantov. Zgodovinar Jože Dežman, ki to oceno navaja, jo po svoje dopolni. »Vendar pa število 20.261 ne ustreza številu beguncev pred komunizmom iz Slovenije. Prvi val leta 1945 ocenjujejo na 20 tisoč do 25 tisoč oseb. Potem je od leta 1945 do konca leta 1959 z ozemlja Slovenije ilegalno pobegnilo 34.256 oseb, pobeg pa so preprečili 26.710 osebam. Do junija 1965 je nato pobegnilo še 10.655 oseb, pobeg pa so preprečili 6017 osebam. V dveh desetletjih je iz države, najsi bo zaradi političnega preganjanja ali zaradi revščine, zbežalo pred komunizmom več kot 65 tisoč ljudi, več kot 30 tisoč osebam pa so pobeg preprečili. Skoraj sto tisoč ljudi je torej komunistični režim tako ogrožal oziroma jim je tako malo ustrezal, da so se kljub življenjski nevarnosti odločili pobegniti. Če k temu dodamo še več kot 50 tisoč pripadnikov nemške in italijanske manjšine, ki so pobegnili, optirali ali pa bili izgnani, potem vidimo, da bi v širši fenomen politično / ideološko povzročenih premikov prebivalstva lahko šteli več kot 150 tisoč oseb oziroma več kot desetino prebivalstva Slovenije.«

Zadnji stavek Dežmanove razlage je mogoče brati tudi drugače: da je devet desetin prebivalcev Slovenije ostalo v domovini ter trpno ali dejavno prenašalo režim, kakršen že je bil. A ne gre za to. V knjigi Slovenija – duhovna domovina gre verjetno za doslej najbolj celovito pričevanje o 65 tisoč ljudeh, ki so morali ali hoteli v prvih dveh desetletjih po vojni pobegniti na Zahod. Začeti so morali povsem na novo in fascinantno je, kaj vse so iz sebe naredili in ustvarili! V težavah, ki so jih premagovali, jih je krepila zavezanost cankarjanski triadi Mati-Domovina-Bog. Slovenija je ostala njihova duhovna domovina, naslov knjige je iz molitve, ki jo je leta 2004 v Argentini spisal pravnik in politik Božidar Fink (oče pevcev Bernarde in Marka) in se začne takole: »Gospodar vesolja in kralj vseh narodov in jezikov, prosimo Te, razlij svojo milost na Slovenijo, domovino naših prednikov in našo duhovno domovino …«

Knjigo sta zasnovala Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar, direktor in kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Prvi je napisal uvod, druga zapisala in uredila večino od Zgodb političnih emigrantov (podnaslov knjige, vseh je 21, osebnih in družinskih), ki so nastale kot intervjuji in tvorijo jedro knjige. Manjši del zgodb je uredila Irena Uršič, svoji sta napisala Franc Hrovat in Janez Arnež. Izbrane osebnosti politične emigracije na način malega biografskega leksikona predstavlja Lučka Kremžar, obsežno bibliografijo njihovega tiska pa Darja Urbanc. Zgodba Janeza Arneža je najbolj obsežna in tudi najbolj eminentna. On je bil tisti, ki je zbral največji arhiv emigrantskega tiska in druge dokumentacije, imenovan Studia Slovenica, in poskrbel, da se dragoceni arhiv te »druge Slovenije« zdaj spet hrani doma, v Škofovih zavodih v Šentvidu. Pobudnik knjige in donator dela gradiva zanjo je John Corsellis, ki je v letih 1945-47 kot humanitarni delavec skrbel za naše ljudi in jim pomagal, svojo in njihovo zgodbo pa popisal v znani uspešnici Slovenija 1945, smrt in preživetje po drugi svetovni vojni (2006).

Corsellis je v svojih zapisih izpostavil tudi terapevtski pomen in »uspešnost« skupinskega žalovanja v cerkvi v Vetrinju v dneh najtežjih preizkušenj, ko so naši ljudje izvedeli, da vrnjene domobrance oziroma njihove najbližje v domovini pobijajo. Tako v svoji zgodbi pričuje tudi Marija Suhadolc, takrat stara 17 let, med domobranci sta bila tudi njena brata: »V Vetrinju je bila majhna cerkev, in v njej so na glas jokali, iz bojazni, obupa, razočaranja, iz žalosti, samo jokali, jokali so. Bilo je neverjetno. Ljudje so neprekinjeno molili, klečali in na glas jokali: 'Bog, pomagaj nam. Poglej, kaj se nam dogaja. Potrebujemo tvojo pomoč. Ti si edini, ki nam lahko pomagaš.« A pomoči ni bilo, ne božje ne človeške. Preživeli so šli po svetu in si pomagali sami. Ustvarili so novo domovino, Slovenijo v diaspori, matično pa so kot duhovno domovino nosili v sebi.