Ne le oči, cela družina

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 10. junij 2010 / 06:00

V petek smo v avli časopisne hiše Gorenjski glas organizirali menjanje sličic za album svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki.

»Manjka mi le še številka 265, nemški branilec Serdar Tasci, ga ima morda kdo?« sem zakričal po časopisni avli, v kateri se je trlo vsaj petdeset, šestdeset, ljudi. Ne, sličic niso prišli menjat le mulci iz bližnjih osnovnih šol, niti ne njihovi očetje, nogometni navdušenci, na Gorenjskem glasu smo gostili kar cele družine, mlade, zbiratelje srednjih let in upokojence. Ni ga bilo, ki bi v dveh urah lahko zmotil živahen tržni utrip.

Zbiratelji, oboroženi z albumi, seznami manjkajočih in podvojenih sličic, ter seveda s kupčki sličic za menjavo, so vsi po vrsti pozdravljali pobudo za menjavo, saj se prvenstvo nezadržno bliža, marsikateremu med njimi pa je do polnega albuma manjkalo še po trideset, štirideset, petdeset sličic. Večina tistih, ki smo menjali, se med seboj sploh nismo poznali, najbrž smo se videli prvič v življenju, pa smo se med seboj družili, kot da bi bili sosedje iz iste ulice, sostanovalci v istem bloku. Jasno, naš namen je bil le en, menjati sličice. Menjava ena za ena se je kaj kmalu prelevila v sistem »poglej, česar nimaš in vzemi«, vsak, ki je popustil pri eni menjavi, pa je mogoče v plus prišel pri naslednji in je dobil več sličic, kot jih je oddal.

Sam sem prišel s seznamom devetnajstih manjkajočih sličic v želji, da se čimbolj približam polnemu albumu. »Jaz imam številko 265, se je oglasila gospa nekaj čez tridesetih let.« Ampak midva sva že menjala, kaj vam lahko ponudim za zadnjo sličico za moj album?« »Nič, vaša je,« mi odvrne gospa. Tako, album je poln, zdaj ob tv-daljincu čaka samo še na začetek svetovnega prvenstva.