Oče, oče in otrok

V predlogu novega družinskega zakonika jabolko spora ostaja pravica istospolnih parov do posvojitve otrok. Soočili smo stališča vodje Civilne iniciative za družino in pravice otrok Aleša Primca in doc. dr. Romana Kuharja, predavatelja sociologije družine, gejevskih in lezbičnih študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Predlog novega družinskega zakonika razširja tradicionalno poimenovanje družine, predvideva namreč pravno izenačitev raznospolnih in istospolnih parov. Ste za ali ste proti temu?

Roman Kuhar: »Čeprav družinski zakonik obravnava tako partnerstvo kot družino, je to dvoje treba ločiti, kar se pogosto meša. O družini govorimo samo takrat, kadar je prisoten otrok. V zakoniku je bistveno dvoje: izenačuje raznospolna in istospolna partnerstva ter pravno zaščiti različne oblike družinskih skupnosti, za katere ni nujno, da temeljijo na bioloških vezeh. Vesel sem, da je predlagatelj upošteval sociološko stroko, ki že dolgo časa ugotavlja, da o družini ne moremo govoriti v ednini, ampak da so družinske oblike, v katerih živimo, zelo različne in da nihče ne sme biti diskriminiran glede na to, ali živi v enostarševski, nuklearni, rejniški, adoptivni ali istospolni družini. Iz naše zakonodaje iz 14. člena izhaja, da ne smemo diskriminirati na osnovi različnih osebnih okoliščin, med njimi tudi spolne usmerjenosti, zato ne vidim razloga, zakaj bi diskriminirali na osnovi spola in spolne usmerjenosti v primeru istospolnih parov, kar se tiče poroke oziroma pravne zaščite takega partnerstva.«

Aleš Primc: »Predlog novega družinskega zakonika z izenačitvijo zakonske zveze in istospolne zveze ter z možnostjo posvojitve otrok v istospolno zvezo jemlje otroku temeljno pravico do mame in očeta. Zakonska zveza je življenjska skupnost moškega in ženske, katere namen je osnovanje družine. O tem govori veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in takšna definicija je prav, da ostane v novem zakoniku.«

Najbolj razburja del javnosti ravno pravica istospolnih parov do posvojitve otrok.

Roman Kuhar: »V Sloveniji obstaja po ocenah približno sto otrok, ki živijo v istospolnih družinah, večinoma gre za lezbične družine, kjer je ena od mam biološka mama, druga mama pa je t. i. socialna mama. Nov zakonik prepoznava kategorijo socialnega starševstva, kar po domače pomeni, da skrbiš za otroka, si odgovoren zanj, otrok pa v primeru tvoje smrti po tebi deduje, čeprav nista biološko povezana. Sociološka in tudi druge znanosti govorijo o tem, da biološka vez ni garancija za to, da boš za otroka dobro skrbel. Pomembna je vsebina odnosa, ne forma. Treba je tudi poudariti, da ne gre za pravico staršev do otrok, vedno gre za pravico otroka do staršev. Raziskave o istospolnih družinah kažejo, da otroci svoje starše, ne glede na to, ali so njihovi biološki starši ali ne, jemljejo kot starše. To vam bodo povedali tudi otroci, ki so bili posvojeni; pravi starši so tisti, ki so skrbeli za njih, ne tisti, ki so jih rodili.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že odločalo v primeru slovenskega gejevskega para, ki je posvojilo otroka v Ameriki in ki ima tujo sodno odločbo. Sodišče je odločilo, da odločitev ni v nasprotju s slovenskim pravnim redom. V torek sem dobil informacijo, da je tudi drugemu gejevskemu paru iz Slovenije potrdilo tujo sodno odločbo o posvojitvi otroka. Pri nas imamo torej že dva gejevska para, ki imata otroka in so jim – otroku in staršema – priznane vse pravice, kot če bi bili biološko povezani. Če izhajamo iz pravic otroka, potem mora biti naš skupen cilj zaščititi tega otroka. Vendarle je potrebno opozoriti, da je vprašanje homofobije resno vprašanje, o katerem je treba razpravljati. Otroka je treba naučiti živeti z različnostmi. Ob družinskem dnevu pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani so otrokom okrog vratu obešali napise s političnimi sporočili v primeru odnosov do tega zakonika. To je absolutno kršenje otrokovih pravic in zloraba otrok. Bojim se, da smo šli v razpravi o novem družinskem zakoniku mestoma predaleč.«

Aleš Primc: »Otrok za to, da pride na svet, potrebuje mamo in očeta. Mamo in očeta pa potrebuje tudi za svojo vzgojo, za svoj razvoj. Država nima pravice otroku vzeti pravice do mame in očeta. Skrbna in ljubeča mama in oče sta tudi njegova največja korist. Dva moška, naj imata še tako rada otroka, ne moreta nadomestiti mame otroku in ravno tako dve ženski ne moreta nadomestiti očeta. Moški in ženske se razlikujemo po načinu čustvovanja, razmišljanja, dojemanja sveta, reagiranja v situacijah in otrok ima pravico, da doživlja tako moško kot žensko razsežnost.

Tudi če se starša ločita, materinska in očetovska čustva z ločitvijo ne ugasnejo, ravno tako ne pravice in dolžnosti do otroka; spremeni se samo način izvajanja materinske in očetovske funkcije. Zato je zelo zavajajoče govoriti, da otroci ločenih staršev nimajo mame ali očeta, to je velika zloraba ločenih družin za interese istospolno usmerjenih, da bi prišli do otrok. Kjer pa je dejansko tako, da otroka vzgaja samo mama ali samo oče, pa se ti starši zelo trudijo, in številni tudi povedo, da jim ni lahko.«

G. Primc, lahko komentirate izjavo, da so na družinskem dnevu otrokom okrog vratu obešali napise s političnimi sporočili v primeru odnosov do tega zakonika?

Aleš Primc: »Tista sporočila, ki sem jih jaz videl, niso bila politična. Spomnim se na primer mame, očeta in otrok, ki so bili vsi »oblečeni« v plakat z napisom Za mamico in očeta. Kaj je tu spornega? Če je kaj spornega, je to, da se moramo v 21. stoletju v Sloveniji boriti za pravico otroka do mame in očeta oziroma da bi nekateri radi otrokom vzeli temeljno pravico do mame in očeta. V Civilni iniciativi za družino in pravice otrok imamo majice s srčkom, v srčku so mama, oče in otrok, ki se držijo za roke, na hrbtni strani pa piše Hvaležen/na sem za mamo in očeta. Če to nosim jaz ali pa otrok, se mi zdi lepo. Vsak od nas je otrok v odnosu do svojih staršev in hvaležnost do staršev je nekaj potrebnega, lepega in pozitivnega.«

Obstoječi družinski zakonik je iz sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja in zapoveduje formulo družina = oče, mati, otrok, kar zagotavlja reprodukcijo, obstoj naroda. Obstaja tudi moderna definicija?

Roman Kuhar: »Že leta 1994, ob svetovnem letu družine, je bila v sociološki znanosti sprejeta inkluzivna definicija družine: družina je skupnost otroka ali več otrok in odrasle osebe ali več odraslih oseb, ki za tega otroka skrbijo. Ko bo nov zakonik sprejet (takšnega imajo na Nizozemskem, Švedskem, Norveškem, v Belgiji in Španiji, posvojitve pa so dovoljene še v nekaterih drugih evropskih državah, kjer sicer ne poznajo homoseksualnih porok, ampak t. i. civilno partnerstvo), zaradi njega ne boste spreminjali svoje spolne usmerjenosti. A bo potem petdeset odstotkov žensk v Sloveniji reklo, zdaj sem pa končno lahko s svojo prijateljico? Takšne skrbi so preprosto smešne. Predlagani zakonik nuklearni družini ne odvzema že obstoječih pravic. Zakonik samo prepozna, da se je družba v zadnjih tridesetih letih spremenila in da otroci živijo v različnih družinskih skupnostih. Včasih so bili zunajzakonski otroci »pankrti«, pa to danes ni več noben problem, ker je zakon v petdesetih letih zaščitil zunajzakonske otroke. Trideset let nazaj istospolnih družin ni bilo, danes pa so. In potrebno jih je pravno zaščiti - v prvi vrsti seveda otroke v teh družinah. Kampanja Za vse družine, ki jo vodimo na spletni strani, temelji na znanstvenih razpravah, okroglih mizah in ne na populizmu.«

Aleš Primc: »Moram reči, da se mi zdi definicija, da je družina skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo, zelo univerzalna in je prav, da velja tudi v prihodnje. Taka definicija družine je tudi navodilo za to, kaj morajo državni organi zagotoviti otrokom, ki ostanejo brez staršev - poiskati jim morajo družinsko okolje, ki je v skladu s to definicijo. Kako pa se bodo državni organi odločali v teh primerih, če v zakonu ne bo pisalo, kaj je za otroka najboljše okolje? Na podlagi izvedenskih mnenj nekaterih psihiatrov, ki so aktivisti organizacij istospolno usmerjenih in trdijo, da otrok ne rabi mame in očeta?«

Če bo družinski zakonik sprejet, se napoveduje referendum. Referendumsko vprašanje bi bilo …

Roman Kuhar: »O človekovih pravicah na referendumu ne bi odločal in upam, da bo ustavno sodišče temu pritrdilo. Sicer pa nasprotnikom ves čas postavljam vprašanje, na katerega še nisem dobil odgovora in ki bi bilo mogoče lahko referendumsko vprašanje: Kako bi pogledali v oči otroka, ki živi v istospolni družini in ima rad obe mami, ki dobro skrbita za njega, nima pa pravic in ni pravno zaščiten, in mu rekli: Oprosti, ti pa moraš še malo počakati, preden ti bomo priznali vse pravice. Do takrat te bomo pa pač še naprej diskriminirali.«

Aleš Primc: »Vse aktivnosti Civilne iniciative za družino in pravice otrok so umerjene v to, da bi oblast srečala pamet ter da Državni zbor ne bi sprejel takega predloga družinskega zakonika. Da torej ne bi sprejel zakonika, ki bi razvrednotil družino, izenačil zakonske zveze in istospolne zveze ter omogočil posvojitev otrok v istospolnih zvezah. Zaenkrat smo zbrali že skoraj 50 tisoč podpisov državljank in državljanov, v naslednjih mesecih pa bo, če se bo postopek sprejemanja takega predloga zakonika nadaljeval, gotovo peticijo podpisalo več kot sto tisoč ljudi. Želimo pa si, da bi dr. Andreja Črnak Meglič, poslanka SD, ki vodi pristojni odbor, v zakonodajnem postopku omogočila široki strokovni in laični javnosti, da bi poslankam in poslancem predstavili svoja stališča. To pravico omenjena poslanka namreč grobo tepta. To je tako pomembna tema, o kateri bi se morali poslanke in poslanci res temeljito seznaniti, preden bodo o njej odločali.

Referendumsko vprašanje je po sedaj veljavni zakonodaji možno samo eno: Ali ste za to, da se uveljavi zakon, ki ga je sprejel državni zbor? Če bo predlog zakonika sprejet tak, kot je predlagan, potem referendum zagotovo bo, stroške zanj pa naj plačajo poslanke in poslanci ter ministri, ki ga bodo podprli. Velika večina ljudi v vseh anketah sporoča, da tega ne podpirajo, zakaj bi torej plačevali za odločitve poslancev v nasprotju z voljo ljudi.«

Kaj je bolje za štiri-, petletnega otroka, ki ga zapustita biološka starša: da gre k rejnikom za več let in ima le začasen dom ali da ga posvoji ljubeč homoseksualni par?

Roman Kuhar: »Za otroka je najbolje to, da najhitreje pride do končne rešitve, najslabše pa je, da prehaja iz ene družinske oblike v drugo in da nima stabilnosti, varnosti, gotovosti. O primeru, kot ga navajate, bodo po novem družinskem zakoniku strokovno presodili na centrih za socialno delo, odločili pa na sodišču. V novem zakoniku je rejništvo omejeno na največ tri leta.

Otrok za posvojitev je v Sloveniji zelo malo, veliko pa je heteroseksualnih parov, ki čakajo na posvojitev. Da bo realno prišlo do posvojitev otrok istospolnega para, bo preteklo še veliko vode; ni pa nujno, da istospolni par v kakšni situaciji ne bo ponujal boljše okolje za otroka kot heteroseksualni par. O tem morajo odločati strokovne službe in ne jaz ali Aleš Primc.«

Aleš Primc: »O tem, kaj bi bilo za otroka najbolje, se odloča v vsakem konkretnem primeru. V primeru posvojitve bi bila seveda za tega otroka najboljša mož in žena, ki bi ga sprejela z ljubeznijo, veseljem in bi se na ta korak tudi dobro pripravila. Na neki način ste tudi izpostavili dilemo, kaj je bolje za otroka: rejništvo ali posvojitev. To sta različna ukrepa; posvojitev je družinski ukrep in pomeni, da otrok tudi v pravnem smislu dobi starše. Rejništvo je začasen ukrep, s katerim se prehodno otroku omogoči čimbolj urejene družinske razmere. To, da pri nas rejništvo lahko traja dolgo vrsto let, ni čisto prav. Rejništvo bo moralo postati le prehoden ukrep, ko se išče najboljšo trajno rešitev za otroka. Seveda pa je zelo dobra možnost, da bi otrok, ki je navezan na svoje stare starše ali strice in tete, šel živet k njim. To bi bila dosti naravna praksa.«