Od bratstva do sovraštva

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. maj 2010 / 06:00

Kaj bi zapisali v knjigo vtisov s poti po delu nekdanje Jugoslavije?! Vojna je pustila velike posledice, marsikje je čutiti nestrpnost, celo sovraštvo, pa tudi nostalgijo po socializmu, revščino ...

Ob 35. obletnici gimnazijskega izleta po Jugoslaviji smo se ob koncu aprila v družinsko prijateljski »navezi« odpravili po delu nekdanje skupne države - Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Črni gori. Srbijo in Makedonijo smo tokrat izpustili in nam ostaja izziv za prihodnja leta, a že ekskurzija po okrnjeni Jugoslaviji je dala splošni vtis: razlika je očitna. Nekdanje Jugoslavije ni več, namesto bratstva je predvsem v razdvojeni Bosni in Hercegovini čutiti nestrpnost, celo sovraštvo, ki ga je pustila vojna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Na vojno kažejo preluknjani zidovi, številne prazne in požgane hiše, (največ smo jih videli v Derventi in okolici), pohabljeni ljudje, novogradnje in tudi pričevanja. »Na vrtu sem obirala češnje, ko je zaropotalo, in sem za las ušla smrti. Del hiše so nam porušili,« je pripovedovala gospa iz Sarajeva, a njen mož, ki je včasih veliko potoval po Jugoslaviji, je bil odločen: »V Srbijo ne grem nikoli več.«

Med sprehodom po Sarajevu si ogledamo tudi spomenik, posvečen otrokom, ki so umrli med vojno, in športno dvorano Zetra, v kateri sem med zimskimi olimpijskimi igrami leta 1984 spremljal hokejske tekme. Dvorano so med vojno »granatirali«, prijazni uslužbenec nam pokaže sliko o tem, kakšna je bila videti takoj po napadu. Grozno! Dvorano so potem obnovili, 30. marca 1999 jo je športnikom in meščanom predal v uporabo zdaj že pokojni predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch. V Sarajevu (vsaj na nekaterih majicah in v reklamah) še vedno živi tudi Vučko, maskota zimskih olimpijskih iger, delo kranjskega oblikovalca in ilustratorja Jožeta Trobca.

»Traži se Tito«

Ja, tudi socializma in Tita ni več, a nekaj nostalgije je še čutiti. To kažejo grafiti na javnih stavbah, prodaje odvečne, a za marsikoga zanimive socialistične »navlake«. Pri znamenitem mostu v Mostarju, ki so ga po vojni sicer obnovili, a ni več tak, kot se ga spominjam iz gimnazijskih let, prodajajo tudi knjige o socialistični ureditvi, titovke, majice z napisi, ki spominjajo na pretekle čase. V oči je »padla« tista z napisom Traži se Tito – zato, ker je petdeset let preprečeval lakoto, bedo in brezposelnost, ker so petdeset let vsi imeli brezplačno šolanje in zdravljenje, ker je »držal« v zaporu šoviniste, ki so zdaj na oblasti, ker je bil dinar tedaj denar, a ne inflatorna enota …

Ogledali smo si nekdanje koncentracijsko taborišče Jasenovac, Jajce, kjer se je na drugem zasedanju Avnoja »rodila« Jugoslavija, v Jablanici znameniti podrti železniški most čez Neretvo … Splošni vtis, ki smo si ga ob tem ustvarili: države, naslednice nekdanje Jugoslavije, očitno težko vzdržujejo muzeje in druge objekte, ki spominjajo na preteklost. Muzej v Jajcu je bil med vojno delno poškodovan, a ga še niso povsem »spravili v red«, objekt v bližini znamenitih slapov propada, v slabem stanju je tudi muzej v Jablanici.

Zapor za nezveste ženske

Medtem ko se obisk nekdaj obleganega Jajca zmanjšuje, dobro živi verski in obmorski turizem. V Medžugorju so tisto nedeljo prevladovali Italijani, opazili pa smo tudi avtobus s kranjsko registracijo. Zanimivo je bilo opazovati ljudi, ne samo starejše, ampak tudi mlade, kako so se (celo bosi) po že zglajenih skalah vzpenjali k Marijinemu kipu in izražali svojo vero, občutja. Nekateri so le nemo opazovali Devico Marijo, drugi jokali, globoko premišljevali, molili … Dubrovnik smo obiskali na delovni dan, a je bilo na obzidju in glavni ulici veliko turistov. Na Lovčenu, ker je pokopan črnogorski pesnik in vladika Petar Petrović Njegoš, je bil na zadnjih kilometrih ceste in tudi pred vhodom v mavzolej ob koncu aprila še sneg, a med tistimi redkimi turisti, ki so peš rinili na goro, so prevladovali Slovenci. Zapeljali smo se tudi po Skadrskem jezeru in med vožnjo od prijaznega čolnarja zvedeli, da je bil na otoku sredi jezera nekdaj tudi ženski zapor – za vse nezveste ženske. Ja, danes bi bila zapor in otoček za vse nezveste premajhna, smo ugotavljali in se zazrli tudi v lepo urejeno hiško, last Gorana Bregovića, člana skupine Bijelo dugme.

Po nekdanji Jugoslaviji smo se vozili še pod vtisom uspele akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Če smo se že za Slovenijo spraševali, ali jo je ob tolikšni onesnaženosti z odpadki možno očistiti v enem dnevu, bi za Bosno in Hercegovino lahko rekli, da to ni možno storiti ne v enem tednu in ne v enem mesecu. Brežine ob cestah so marsikje kot odlagališče odpadkov, narasle vode so pustile ob strugah pravo razstavo vrečk in drugih odpadkov. A kar zadeva »zasvinjanost« okolja, nas je prijetno presenetila Črna gora, kjer smo srečali tudi ljudi, ki so pobirali odpadke ob cestah in drugih javnih površinah.

Zgodbe o tajkunih in revežih

Včasih vase zaverovani Slovenci lahko našim nekdanjim »južnim bratom« priznamo njihovo tradicionalno gostoljubnost, kakršne mi, vsaj večinoma, ne zmoremo. Ko smo prispeli v Sarajevo in smo iskali informacije o prenočiščih, sta nas starejša zakonca povabila v hišo. Gospa je skuhala kavo, gospod je pozval sina, da je poklical v hostel, in nam ponudil parkiranje avtomobilov na svojem dvorišču. Ko smo se v Črni gori ustavili pri mostu čez kanjon Tare, smo zavili tudi v bližnji kamp (z zanimivimi lesenimi hiškami namesto šotorov), kjer so nam v zameno za kozarček našega brinjevca skuhali kavo in nam povedali marsikaj zanimivega. Vsakodnevno iskanje prenočišča je bila zgodba zase, s pomočjo prijaznih ljudi smo ga vedno našli, a samo za en dan smo prejeli račun. A ko so nas ob izstopu iz države in ob vpogledu v register prijavljenih nočitev vprašali, kje smo spali, smo lahko le skomignili z rameni …

Na poti smo slišali tudi veliko zgodb, ki so nam znane že iz domačih logov: o tajkunih, ki so si prilastili nekdanjo družbeno lastnino in zdaj živijo v izobilju, o tujcih, ki kupujejo podjetja in objekte. Ob tem smo od domačinov v Črni gori zvedeli, da zaposleni zaslužijo okrog štiristo evrov na mesec. Na poti iz Cetinja na Lovčen smo srečali osla, ki je na hrbtu tovoril drva za kurjavo, in ob njem moškega, ki je dva polena nesel še na ramenih. Na sarajevski Baščaršiji so nam pripovedovali (resnične?) pretresljive osebne zgodbe o življenju v bedi in nas prosili za denar …