Keramika od nekdaj za zmeraj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 31. maj 2010 / 06:00

V Galeriji Mestne hiše in v Stebriščni dvorani je na ogled osrednja letošnja muzejska razstava, na kateri je predstavljena keramika na Gorenjskem od davnih dni do danes. Glina, roka, ogenj je razstava v treh besedah, na "popotovanju" po njej pa izvemo še marsikaj več.

Najstarejša keramična posoda, najdena na Gorenjskem, je stara več kot 7000 let. Služila je za praktične namene, za kuhanje in shranjevanje. Keramični izdelki so bili poceni in njihova vsakdanja uporaba v gospodinjstvu se je razširila tudi na druga področja, keramične posode so pogosto dajali tudi umrlim v grobove … Na tokratni razstavi tako prebiramo o »davnih dneh« keramike, temeljiti muzejski postavitvi »gorenjske keramike« od prve najdbe na naših tleh in prazgodovinske keramike preko prikaza keramike, lončarstva in lončarjenja v starem veku, srednjeveškega lončarstva, do lončarskih delavnic iz 18. in 19. stoletja v Ljubnem, v Komendi in kamniških majolik ter izdelkov iz porcelana. Sledi še razstava kipov iz keramike akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja, z najnovejšimi deli pa se predstavljajo tudi trije sodobni mojstri keramične umetnosti, Liliana Benić Drobac ter Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan. Poseben del razstave je namenjen predstavitvi veščin obdelave keramike in lončarski tehnologiji.

Kot je povedala direktorica Gorenjskega muzeja mag. Barbara Ravnik, z razstavo Glina, roka, ogenj želijo celovito predstaviti ta edinstven naravni material in ga pokazati v vsej pestrosti ter uporabnosti. Prav zato so pri pripravi razstave sodelovali tako rekoč vsi oddelki muzeja, od arheologov, etnologov, do umetnostnih zgodovinarjev. Ob razstavi je izšel tudi ličen katalog, v katerem je v sliki in besedi predstavljena zgodovina keramike na Gorenjskem.

Tradicionalno lončarstvo in keramika tudi danes navdihujeta marsikaterega gorenjskega likovnega ustvarjalca. V zbirkah Gorenjskega muzeja je več plastik iz žgane gline, delo Lojzeta Dolinarja (1893–1970), enega osrednjih predstavnikov slovenskega kiparstva 20. stoletja. Dolinar je v petdesetih in šestdesetih letih v žgani glini upodobil različne motive, kot so sedeča, stoječa ali plešoča človeška figura ali figuralna skupina, goli akt in mati z otrokom.

Galerijski prostor v kleti je namenjen delom Liliane Benić Drobac iz Radovljice. Kot je dejal dr. Damir Globočnik, izhodišče njenega kiparskega oblikovanja predstavlja svet narave. Zaslutimo ga lahko v smiselno stiliziranih oblikah rastlinskih detajlov, ki so bili osnova za oblikovanje večjih samostojnih skulptur oziroma objektov, in s ponazarjanjem raznovrstnih sledi v naravi s pomočjo drobnih objektov, ki jih je avtorica združila v kiparsko instalacijo. »Tokratna razstava je prerez mojega ustvarjanja zadnjih dvanajstih let. Zato gre za zelo raznoliko postavitev. Pri oblikovanju gline me ne zanima toliko tehnologija kot predvsem forma,« je povedala avtorica. Tako nas popelje skozi instalacije, s skulpturami na temo vode, narave, mikro sveta, preizkuša, koliko zdrži glina kot material …

V prvem galerijskem prostoru Mestne hiše svoja dela razstavljata Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan, zadnjih deset let zagotovo najpomembnejša ustvarjalca iz gline pri nas. Delujeta v svojem ateljeju v Vogljah, kjer že pet let prirejata mednarodno odmevna srečanja V-oglje, na katerih so doslej sodelovali že mnogi svetovno znani mojstri gline. Če je Barba za razstavo zasnovala predvsem dela, ki jih večinoma lahko opredelimo kot dialog s človekom in naravo, pa je Niko za izhodišče izbral anatomsko pravilno oblikovan ženski torzo, ki ga s pomočjo posebej pripravljenega kalupa predstavlja v različnih interpretacijah. »Ženski torzo, ki je najpopolnejša človeška oblika, mi je bil tokrat izziv tudi v tehnološkem smislu, saj sem na podlagi kalupa izdelal nekaj variacij v različnih tehnikah izdelave. Tu razstavljena dela so začetek obsežnega projekta, ki ga pripravljam za razstavo čez dve leti,« je povedal Niko Zupan. Dela iz zadnjih let predstavlja tudi Nikova življenjska sopotnica. »Na ogled sem postavila zelo različna dela, od porcelanastih vaz, ki imajo pomensko zasnovo v valovanju vode, do vaz, v katerih so »vpisane« besede in ponazarjajo moj odnos z mamo, mojim prvim in največjim kritikom in spodbujevalcem pri ustvarjanju. Tokratna razstava je namreč njena zadnja, ki jo je ocenila. Pri skledah sem hotela pokazati na interaktivno povezavo med uporabnikom in eksponatom, ta je namreč lahko uporaben ali predvsem dekorativen. Čajniki so bili narejeni za razstavo na Kitajskem, ki je bila prestavljena, tako jih predstavljam tukaj … tu so še ožgane orehove lupinice …,« razlaga Štembergar Zupanova, ki je pri oblikovanju postavitve sodelovala tudi z znanim cvetličarjem Matjažem Begušem. Razstava bo odprta do 11. oktobra, v muzeju pa bodo pripravili tudi strokovna vodenja po razstavi.