"To je veleizdaja"

Razprave o meji v Piranskem zalivu in o tako imenovanem arbitražnem sporazumu med slovenskim in hrvaškim političnim vrhom postajajo iz dneva v dan zanimivejše in dojemljivejše za povprečno javnost. Se razume, na severnem ne na južnem bregu Kolpe.

Potem ko so predstavniki ljudstva v hrvaškem saboru s prepričljivo večino vroči mednarodni sporazum potrdili, sem napela možgane ter vključila logiko. In sprejela osebno in (po moji presoji) odgovorno odločitev.

Kar se mene kot polnoletne pripadnice slovenskega naroda tiče, se ne odločam politično, pač pa domoljubno. Ne nameravam pasti ne na levo ne na desno politično »finto« oziroma na ta ali oni politični interes. Bolj kot arbitražnemu sporazumu med Slovenijo in Hrvaško izpod peresa vlade Boruta Pahorja in njemu zavezanimi strokovnjaki, verjamem dr. Rajku Pirnatu, dr. Miru Cerarju, ustavnim sodnikom in celo nekdanjemu slovenskemu zunanjemu ministru Zoranu Thalerju. Predvsem pa v nastali situaciji zaupam dr. Tinetu Hribarju, dr. Francetu Bučarju in akademiku gospodu Borisu Pahorju. Zakaj? Zato, ker so po svoji politični opredeljenosti bliže levici kot desnici, a je akademik Boris Pahor vroči sporazum ogorčeno komentiral: »To je veleizdaja.«

Na sredini izredni seji državnega zbora je večina poslancev, točneje, poslanci vladne koalicije, glasovala za arbitražni sporazum med (vsaj upam) suvereno in samostojno slovensko državo in sosednjo državo Hrvaško. Prevladal je argument moči namesto moči argumenta. Žal.

Vsi, z vladnim predsednikom Borutom Pahorjem na čelu, so kot papagaji ponavljali eno, češ podpisani arbitražni sporazum je maksimum, kar lahko Slovenija v mednarodni skupnosti doseže. Počakajte malo. Gospod vladni predsednik Borut Pahor, kdo, za vraga, iz mednarodne skupnosti vas je pa s tem strašil, da ne vprašam, kdo vam je s tem grozil in na kateri podlagi?

Belgija in Nizozemska se že petdeset let ne moreta zmeniti, kje natančno naj bi potekala njuna skupna meja, a ne ena ne druga zainteresiran stran oziroma vlada ne bije plat zvona. Kaj šele, da bi svojim volivcem grozila bodisi z izgubo ugleda države v mednarodni skupnosti bodisi z zapravljeno najboljšo možnostjo. Je naša skupna in edina domovina Slovenija tudi dejansko (ne le na papirju) suverena država?

Na temelju česa, gospod vladni predsednik Borut Pahor, napovedujete svetlo prihodnost medsosedskih odnosov, v kolikor bo aktualni arbitražni sporazum stopil v veljavo, v nasprotnem primeru pa nas čakata »ravs in kavs«? Temu vašemu videnju ne morem reči nikakor drugače, kot čarovništvo. Kaj če ste se pri tem ušteli in volivce s puhlimi argumenti prepričujete, naj vendar glasujejo za arbitražni sporazum?

Že res, da pri tem svojem početju zastavljate svoje ime in se sklicujete na svojo polno odgovornost, ki jo boste menda prevzeli, če bo Slovenija izgubila dostop do odprtega morja in s tem status pomorske države. Z vso resnostjo vas sprašujem, gospod vladni predsednik Borut Pahor, kdo bo (teoretično, kajpada) v primeru vaše zaobljube odgovarjal za morebitne negativne posledice, če zaradi tega ali onega vzroka čez nekaj let sploh ne boste mogli dane besede izpolniti?

Vidite, zaradi vseh teh vprašanj, na katera zdaj sploh ne morete odgovoriti, in številnih drugih dilem ter negotovosti, bom na referendumu glasovala proti predlaganemu arbitražnemu sporazumu.