Srečne sirote

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ne zlo, ljubezen je tisti večni apostolat, je tista večna navzočnost v stvarstvu in v slehernem posamezniku, ki vrti in ohranja tuzemno resničnost.

To resničnost ljubezni je v Medžugorju dano srečati na vsakem koraku. Celo v sirotišnici, ki smo jo po vzponu na Križevac (in po odličnem kosilu) obiskali. Če me spomin ne vara, je v tem domu sirot, ki so ga ustanovile in ga vodijo častne sestre, trenutno približno trideset otrok. Najmlajši je še dojenček, star komaj enajst mesecev.

Ne gre za sirote brez staršev. Večina teh malčkov ima starše, ker pa so otroci živeli v nemogočih socialnih razmerah, jih je država staršem za vedno vzela. Tisti, ki jim je bila sreča mila, so našli svoj novi in srečni dom v sirotišnici v Medžugorju.

Otroci niso na »prodaj«. Teh otrok ni mogoče posvojiti. Šolajo se in odrastejo v sirotišnici. Številni od njih, zdaj že odrasli ljudje, so fakultetno izobraženi. Za šolanje in izobrazbo pa ni dala država niti ficka. Z donacijami jih živijo in šolajo dobri ljudje, po vsem svetu. In tisto dejstvo, ki človeka najbolj gane, je, da se otroci, ko odrastejo in zapustijo varno gnezdo, vanj vedno vračajo. Ni znano, da bi kateri od njih končal na cesti. Povedano z drugimi besedami, v tej sirotišnici odraščajo otroci v ljubezni, katere ne bi bili v okolju, v katerem so bili ustvarjeni, nikdar deležni. Zato pravim, da so te sirote srečne sirote.

Čeprav se večina otrok privija k častni sestri, ki je – mimogrede – prava mlada lepotica, in se krepko drži njenega krila, se njihove oči iskrijo kot kremen. Ker oči ne lažejo, verjamem, da so ti otroci srečni. Tudi zato, ker ne živijo in ne odraščajo zgolj v »občestvu« nun, ampak je njihov vsakdan močno prepleten s širšim družbenim okoljem. Ja. Tudi odraščanje sirot je lahko (v katoliški skupnosti) nežno, mirno in lepo. Predvsem pa brez pedofilije, o kateri s toliko privoščljivosti pišejo in govorijo drugače misleči; zagrizeni nasprotniki katoliške vere in še posebej Cerkve.

Ker sem ravno pri Cerkvi, bi bil greh, da se tako izrazim, če bi v tej svoji pripovedi prezrla popoldansko sveto mašo.

Bilo je kot v panju. V cerkvi in okrog nje se je gnetlo na deset tisoče ljudi. Tolikšna množica bi bila v večini drugih okoliščin priložnost za sebično prerivanje, brezobziren egoizem ali celo množične izgrede. Vendar, ne. Nad to nepregledno množico, zbrano z vseh vetrov, je lebdel neskončen mir, ljubezen in blagoslov. Čeprav je obred potekal v hrvaškem jeziku, so vsi zbrani natanko vedeli, kaj je potrebno v določenem trenutku duhovnikove molitve odgovoriti. In navzoči so odgovarjali vsak v svojem jeziku. Bilo je kot v pradavnem Babilonu, le da so se vsi med seboj razumeli. Kar sem dojela kot pravi čudež. (Se nadaljuje.)