Divja gora

Ostrež (853 m) - Tako jo imenujejo domačini. Na njenem temenu se je, po legendi, končala zgodba slovenskega Romea in Julije. Strma in na vrhu prepadna vzpetina.

Regija, ki mi je bila do nedavnega povsem neznana, je bila Zasavje. Del osrednje Slovenije, ki obsega hriboviti svet ob Savi med Ljubljansko kotlino in Panonsko nižino. Zasledila sem, da je naziv regije uvedel geograf Rudolf Badjura, ki je leta 1928 izdal vodnik po tem delu današnje Slovenije. V svojem vodniku je omenil tudi naš današnji cilj, kjer opisuje drugo legendo, povezano z njim. Pod vrhom namreč stoji cerkev sv. Katarine, ki naj bi prvotno stala v vasi Preveg. Ponoči naj bi jo dva črna vola zaradi razuzdanosti ljudi odvlekla na vrh Ostreža, ker naj bi mu tako ukazala sv. Katarina.

A pojdimo lepo od začetka! Zapeljemo se do Domžal in od tam proti Litiji. Nadaljujemo proti Zagorju ob Savi in zavijemo desno v vas Renke, kjer na levi strani na začetku vasi parkiramo. Odpravimo se po asfaltirani cesti skozi vas. Cesta se nadaljuje, nas pa napis na deblu Ostrež usmeri desno strmo v breg. Pot najprej poteka rahlo levo, nato obrne v desno smer in se začne strmo dvigovati. Prijazni domačin me je že v vasi opozoril, da na delu planinske poti leži drevje. Občutek sem dobila, da mora to drevje ležati že dolgo, saj so vrli planinci naredili več kot uhojen obvoz, ki pa je le še bolj strm. V tem, spodnjem delu poti, je potrebna velika previdnost, saj je pot pokrita z odpadlim listjem, spodaj so korenine in kamenje, in možnost zdrsa je velika. Nad strmim delom pot postane razgledna na vasi, ki so pod nami. Še vedno se zmerno vzpenjamo in stopimo na kolovozno pot, ki se obrne desno in nas preko manjšega travnika in redkejšega gozda pripelje do vasi Ravne. Mala vasica, neverjetno lepo urejena, kjer so domačini pripravljeni na sproščen klepet. Pričakujemo lahko, da nas bo oblajal kakšen prijazen kosmatinec, ki pa bo z migajočim repom dal vedeti, da kdor laja, ne grize.

Sprehodimo se po cesti do konca vasi, kjer že od daleč na desni strani vidimo vodno zajetje. Pri njem zavijemo levo na kolovozno pot, ki nas popelje do travnika, kjer zavijemo desno preko njega in se povzpnemo do gozdne poti. Tukaj pa pozor! Preko poti je potegnjena jeklenica, za katero sicer ne vem, čemu služi, zato je potrebno narediti nekaj korakov levo in že smo nazaj na markirani poti. Nadaljujemo do vrha grebena, kjer pot zavije levo. Preden zavijemo, se sprehodimo še na skalo na desni strani, kjer se odpre pogled na južno stran prepadnega Ostreža. Vrh me je na tej točki začel spominjati na Karavanke, konkretno na Olševo. Zakaj? Zato ker so se pokazale skalne špice, melišča in zelenje. Nadaljujemo levo in pot se spet strmo vzpenja v zelo kratkih okljukih. Ta del poti usmerja tudi smerokaz Od cerkvice do cerkvice, ki je speljana okoli cerkva nad vasjo Polšnik. Vse namreč stojijo na osamljenih točkah, visoko nad vasjo, nekatere celo na temeljih predkrščanskih svetišč. Tik pod vrhom je velika skala, ki pa še ni vrh, skala pa nudi lep razgled proti Kumu. Pod skalo je markacija, ki nas usmeri na pot okoli nje, a že sledi druga skala, ki je zavarovana z majajočo se jeklenico. Prečimo jo in na koncu pomola je vrh Ostreža. Z vrha se vidi cerkev sv. Katarine, do koder je minutka spusta in tam nas čaka tudi vpisna knjižica. Cerkev sv. Katarine je povezana z dvema legendama. O eni sem že spregovorila, druga pa je tragična zgodba graščakovega sina in njegovega kmečkega dekleta. Njegov oče je seveda poroki nasprotoval, a onadva sta v obupu zdrsnila v prepad. Oče je na mestu tragedije zgradil cerkev, ki naj bi vsem priprosila zdravo pamet. Pa karkoli naj to že pomeni!

Nazaj v dolino se vrnemo po poti vzpona. Pri vrnitvi bi opozorila le na tisti kolovoz pod vasjo Ravne, kjer je treba zaviti levo na ozko stezico, a markacije ni nobene. Bolj počasen korak in vse bo v redu!

Nadmorska višina: 853 m

Višinska razlika: 600 m

Trajanje: 3 ure in 30 minut

Zahtevnost: 3 zvezdice