Je komu sploh še mar za otroke?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. maj 2010 / 06:00

Zgodba nekega otroštva, ki se ne bi smela zgoditi (4)

»Moja prijateljica, ki ima danes 28 let, je bila tudi v rejništvu in njena pripovedovanja o ravnanju rejnikov mi vsakič znova postavljajo kocine pokonci. Čeprav je bila v šoli pridna, so ji dovolili obiskovati le triletno šolo, da se je lahko čim prej zaposlila. Denar (plačo) je morala izročati rejniku. Dodala bi še eno zakonsko cvetko o rejništvu. Država je dolžna skozi institut rejništva za otroka poskrbeti do dopolnjenega osemnajstega leta. Potem pa nič več. Za te uboge otroke brez funkcionalne družine se pri osemnajstih letih zapre vsaka družinska opcija v smislu vzdrževanja, dokler se redno šola,« mi je te dni pisala ena od anonimnih bralk.

Alma pa svoje zgodbe še ni dokončala: »Danes, ko marsikaj od tega, kar se mi je zgodilo, dojemam bolj razumsko kot čustveno, ne morem razumeti, zakaj so ljudje sposobni tolikšne dvoličnosti. Marsikaterega otroka iz biološke družine z velikimi mukami in težavami pustijo samega v bolnišnici, češ da se bo svet podrl, če vsaj eden od staršev ne bo poleg bolnika noč in dan. Pa je vsakemu lahko zelo jasno, da bo otrok na zdravljenju le nekaj dni, pa se potem spet lahko vrne domov. Pri nas, rejencih pa je vse drugače, kot bi bili drugorazredni državljani. Brez slabe vesti in brez kakršnih koli čustev nas naložijo kot vreče v avto in nas iz enega okolja odpeljejo v drugega, na kraj pameti pa nikomur ne pade, kakšnemu čustvenemu pretresu smo s tem podvrženi.

Tudi moja rejnica, ki me ni klicala niti po imenu, ampak mi je rekla samo »Ti tam«, ni imela niti toliko srca, da bi me vprašala, kako sem postala noseča, kaj šele, da bi brata odstranila iz moje bližine. Z menoj je ravnala, kot bi bila garjava, in na obrazu ji je pisalo, da me ima za eno navadno poceni kurbo, ki pa ji vseeno vsak mesec prinaša denar.

Njen brat se mi je spet približal in skoraj vsako noč tudi prespal pri meni. Imela sem (in še imam) zelo močno seksualno poželenje, zato se njegovih obiskov nisem branila. Sem zato kriva, ker mi nihče ni nikoli povedal, da sem za take igrice veliko premlada? Prav tako me ni nihče spodbujal k učenju, čeprav bi lahko z lahkoto dokončala tudi fakulteto, neumna nisem bila …

Občasno sem obiskala tisto gospo, o kateri sem že pripovedovala. Mara, tako jo bom imenovala, mi je seveda naredila tudi moralno pridigo. Vendar sem ji jo zmeraj odpustila, ker me je vsakič tudi pocrkljala, me nasitila in me cel dan razvajala. Najin odnos je bil nekaj posebnega. Ničesar drugega, razen zelo človeške naklonjenosti, naju ni povezovalo. Ona mi je povedala, da seks še ne pomeni ljubezni. Kar se mi je zdelo, priznam, zelo nenavadno.

Ko sem se potem zaposlila kot natakarica, sem na njene nasvete povsem pozabila. Takih, ki bi želeli spati z menoj, je bilo vedno več in ker sem bila še lepa na pogled, je bilo kandidatov, ki so me vabili »na kavo«, kolikor hočeš. V lokalu, kjer sem delala, sem doživljala vse mogoče. Osvajale so me celo ženske. Spominjam se ene, v isti stavbi je imela kozmetični salon. Vse bi naredila zame, če bi se spustila z njo v razmerje. A se nisem. Odnos med dvema ženskama se mi je zelo gnusil. Nek avtoprevoznik me je vsakič, ko sem imela dopust, vzel s seboj na turo in z njim sem se imela zelo lepo. Žal je bil poročen in ko sva se vrnila, se je do mene spet obnašal, kot da me ne pozna. Na bližnji banki je delal nek tip, preden sva šla v posteljo, sva oba stala celo večnost pod tušem, da sva potem dobesedno žarela od čistoče.

Naučila sem se, da sem goste lokala poslušala, ko so mi pripovedovali o svojih težavah. Marsikatera ženska, ki je z visoko dvignjeno glavo hodila mimo mene, je bila v resnici ena navadna kura, ki je imela slab zakon tudi po lastni krivdi.

Ko sem bila stara osemnajst let, takoj naslednji dan, mi je rejnica pokazala vrata in rekla, naj grem, kamorkoli hočem. Pa sem šla. S tistim, kar sem pred tem dajala rejnici za hrano, sem potem plačevala skromno garsonjero. V njej ni bilo ničesar, razen kuhalnika, kavča in nekaj obešalnikov, ki jih je moj predhodnik zabil v steno. Vseeno pa sem bila najsrečnejši človek na svetu. Mislila sem, da sem bila s samostojnostjo tudi svobodna. Pa ni bilo tako. Spolnost, nočno življenje in premalo reda so naredili svoje.

Nekoč sem se zaradi dehidriranosti in podhranjenosti zgrudila. Tehtala sem le 48 kilogramov, videti sem bila kot smrt, ko sem se pogledala v ogledalo. Ko so me sprejeli v bolnišnico, sem izvedela, da lastnik lokala, kjer sem delala, zame sploh ni ničesar plačeval in moji prijateljici Mari se lahko zahvalim, da so me sploh obdržali na zdravljenju. Šla je do občinskih uradnikov in od njih zahtevala, naj zame plačajo vsaj socialno zavarovanje, da me ne bodo kot psa vrgli na cesto. Bili so zelo razumevajoči, nemudoma so to storili in še danes sem ji hvaležna, da je zame našla lepo besedo, ko sem jo potrebovala. Upala je, da se bom tudi spametovala in si našla kakšno drugo službo, jaz pa sem le zamenjala šefa in živela tako, kot sem bila navajena. Česa boljšega me, žal, ni nihče naučil …« (konec prihodnjič)