Alpski in morski Hrvati

»Mi, Slovenci, prebivamo na skrajnej meji mogočnega Jugoslovanstva, in kakor mehka skala smo, ob katero butajo z neznosnim srdom valovi razdraženega Germanstva. Jednaki smo malej vojnej četi, ki ima sredi sovražnih armad pretežavno nalogo, da brani slovenske narodnosti bodočnost. V tem boji pa se ozirajo naše oči vedno čez mejo, v blažene vaše pokrajine, kjer imate vi, bratje Hrvati, svoja selišča, selišča, katerim ne preti več nevarnost, da bi jih pogoltnili Nemštva vedno lačni valovi. V tem boji nas pred vsem tolaži zavest, da smo z vami jednega rojstva, jedne krvi, in jednega duha, in da bodemo, kakor ste vi v hudih bojih ohranili zemljo hrvatsko, ohranili tudi mi zemljo našo pred narodnim poginom, zemljo našo, ki je, če smo pravični zgodovini, ter pokorni historičnemu pravu, samo kos zemlje hrvatske! /…/ Mi, Slovenci, ne bi imeli ničesar proti temu, če bi se tudi v kulturnem in književnem pomenu ne govorilo več o dveh narodih, to je narodu hrvatskem in slovenskem, nego o jednem samem narodu …«

Kaj menite, komu, kje in kdaj so iz ust ušle te današnjemu ušesu nezaslišane besede? Ja, saj ni res, pa je: Ivanu Tavčarju, nadobudnemu rojaku z gorenjskega juga, poznejšemu politiku, ki je bil takrat še odvetniški pripravnik v Ljubljani, v jugoslovansko zanesenem govoru, ki ga je imel na neki slovesnosti v Zagrebu konec maja 1882, govoril pa je v imenu ljubljanskega Sokola. Temu se takrat ni reklo veleizdaja, temveč bratska ljubezen med dvema narodoma. No, Tavčar bi rekel enega naroda, kajti Slovenci smo bili takrat zanj le »alpski Hrvati«. V poznejših desetletjih se je to prijateljstvo večkrat ohladilo, kajti Slovenci smo v jugoslovanskih »nadmudrivanjih« radi potegnili s Srbi proti Hrvatom. A tako nizko, kot so v zadnjih dveh desetletjih po osamosvojitvi obeh narodov, niso bili naši odnosi nikoli. Kapitalno dejstvo je hkrati, da nismo bili Slovenci in Hrvati nikoli v vojni eni proti drugim, a če bomo nadaljevali tako kot v zadnjih letih, bomo kmalu zapravili ves bratski kapital.

Zdaj gre za to, da morskim Hrvatom ne prija, da bi imeli tudi alpski prost dostop do mednarodnih voda in večino Piranskega zaliva – kakor je veljalo v časih, ko so o teh rečeh brez velikih strasti odločali Tito ter njegova pribočnika Kardelj in Bakarić, prvi zmešan iz obeh narodov, druga dva pa čistega slovenskega in hrvaškega rodu. Zdaj so glave tako pregrete, da človek ne ve več, kaj bi še predlagal. Zato ne zamerite, če se je tudi podpisanemu že nekoliko zmešalo. Predlagam namreč, da gospoda Slavka Avsenika kot guvernerja Gorenjske (za kar ga je že pred leti razglasil Gorenjski glas) pošljemo v Zagreb ali vsaj na Reko s predlogom, da nam oni odstopijo v uporabo (ne v »last in posest«) kake pol Istre in vsaj še en otok, mi pa njim eno od alpskih dolin (Krmo ali Kot, denimo, ki ju ne uporabljamo prav pogosto) in venec gora nad njo. Za prvega ambasadorja bi k njim poslali gospoda Kacina (bog ne daj gospoda Grimsa), ki bi naše pomorske brate gotovo impresioniral s svojim darom govora, k nam pa bi lahko prišla kar Severina, katere glas bi v akustični alpski dolini prišel še bolj do izraza, upam pa, da tudi druge kvalitete, ki jih nesporno ima. To pobudo, za katero ne zahtevam avtorskega honorarja – gre mi le za izboljšanje odnosov med brati – bi morali seveda realizirati takoj, kajti po 6. juniju utegne biti prepozno … No, šalo na stran: zdaj gre za to, ali bomo zmogli Slovenci s Hrvati tudi v prihodnje sobivati vsaj kot dobri sosedje, bratje gor ali dol?