Za začetek razočaranje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

V četrtek je bil čas odhoda v Medžugorje, kar me je pravzaprav najbolj skrbelo, saj sem morala biti na ljubljanski avtobusni postaji že ob peti uri zjutraj. Torej, zakaj me je skrbelo? Odgovor je zelo preprost. Zato, ker zadnje čase vstajam ob devetih. Poglej, poglej. Vstati je mogoče tudi ob pol petih.

Andrej me je odpeljal na avtobusno, kamor sva prišla precej prej kot avtobus. Kmalu pa je romanje steklo kot po maslu.

Vožnja je minila, kot bi trenil. Spremljala jo je pesem, molitev, hec in počitek. V Medžugorje smo prišli na večerjo, kjer sem stvar takoj zapletla. V sobi naj bi bila skupaj z gospo, ki me je na romanje povabila, na kar mi kapne, da smrčim tako neznosno, da bi bila prava polomija za mojo »cimro«, če zaradi te moje neprijetne nočne dejavnosti ne bi mogla tri dni zatisniti niti očesa. Ampak, organizator je težavo rešil v trenutku in mi preskrbel »samsko« sobo. Vse je bilo v najlepšem redu, če ne bi bilo v sobi tako peklensko mrzlo, da so mi zobje šklepetali kot stare presušene dile v kamri. V posteljo bi se v tem mrazu še nekako spravila, težava je oditi pod tuš. A tudi to je s prisilo šlo.

Ko smo se pripeljali v Medžugorje, je bila že tema. Mestece je bilo razsvetljeno kot božično drevo. Bilo je tako, kot da smo se pripeljali v Nico. Aha. Sem sredi potrošniškega turizma, pa čeprav romarskega. Pošteno sem nasedla. Prvotna vznesenost me je v hipu minila, pa vendar sem zaspala kot top.

Jutranje bujenje je bilo spet prezgodnje. Vsaj za moje navade. Ta dan smo imeli v načrtu romanje na Križevac, obisk sirotišnice in sveto mašo. Ko smo se romarji pokali v avtobus, so se nekateri čudili, češ, gospa, kaj ste brez pohodnih palic. Ja, sem brezbrižno odgovorila. Vam posodim svoje ali vsaj eno? Oh, kje pa, sem vse po vrsti zavrnila. V ta hribček bom pa menda že prilezla. Sledila je šola resničnosti.

Križevac sploh ni hribček, ampak hrib in to niti malo nedolžen. Razen tega, da je vzpetina sorazmerno strma, je pot »tlakovana« s hercegovskimi manjšimi in večjimi kamni. Tu in tam je bilo potrebno nogo dvigniti tudi trideset centimetrov visoko ali celo višje. Med kamenjem pa spolzka rdeča zemlja. No, zdaj mi je kristalno jasno, zakaj so mi izkušeni romarji ponujali palice. Zanašalo me je, kot bi bila na jadrnici sredi razburkanega morja, ne pa na trdih hercegovskih tleh.

Gospa, vzemite vsaj eno palico, je bilo slišati iz vseh koncev. Moj odgovor je bil še vedno enak, ne hvala. Očitno je ta križev pot zame z namenom, da se enkrat za vselej odrečem napuhu.

Postaje križevega pota so bile pravo olajšanje, se razume zame, ne za Križanega. Domala sesedla sem se pred vsako od njih in nekaj trenutkov lovila sapo. Medtem sem gledala v dolino. Pravzaprav je pokrajina zelo lepa, čeprav na videz trda. Zakaj, sem se med vzponom spraševala, je Marija za svoje prikazovanje izmed vseh krajev na svetu izbrala ravno tega? (Se nadaljuje.)