Še vedno čakajo odškodnine

Na dan praznovanja osvoboditve Slovenije so člani Združenja žrtev okupatorjev 1941-1945 iz Kranja pripravili protestno konferenco.

Kranj - Ali smo žrtve genocida res ničvredna bitja? Škodo morajo plačati povzročitelji! Kje so meje naših pravic? Zahtevamo podporo vlade pri izterjavi materialnih odškodnin! S temi napisi so organizatorji protestne konference opremili dvorano. Ob tem pa je predsednik združenja Franc Rovan povedal, da so gesla še iz leta 2002, ko so z enakimi zahtevami kot tokrat pred vladnim poslopjem zahtevali, da jim država zagotovi materialno odškodnino za med vojno prestano trpljenje in izgubo premoženja. Za to si prizadevajo že od leta 1991, od leta 1997 so organizirani v Združenje žrtev okupatorjev 1941-1945 Kranj, a doslej jim ni ugodila še nobena vlada. »Sedaj ni pravi čas, pravijo oblastniki. A kdaj bo pravi čas? Morda potem, ko nas več ne bo,« je na protestni konferenci, kjer ni bilo nobenega od povabljenih vladnih predstavnikov, dejal predsednik Franc Rovan. Tone Kristan, ki je združenje vodil pred njim, je orisal kronologijo prizadevanj za pravice ljudi, ki so bili med vojno izgnani in v taboriščih. Od 180 tisoč žrtev je danes živih še okoli 35 tisoč. Najprej so odškodnino zanje terjali od Nemčije, vendar zaman, nato so to skušali doseči prek slovenskih oblasti, ki pa si niso želele zapraviti dobrih odnosov z Nemčijo. Edino, kar so dobili, je »nekaj drobiža« po zakonu o poplačilu prisilnega dela, pravijo, a še to le peščica žrtev. Upanje, da so že bliže rešitvi, jim je leta 2001 dala ustanovitev medresorske komisije. Vse dosedanje vlade so gluhe pa rešitev njihove stiske, zato so jih na protestni konferenci v Kranju znova opomnili na krivice, ki jih doživljajo. Na slovensko in nemško vlado so naslovili resolucijo, v kateri navajajo tudi resolucijo Združenih narodov iz leta 1946, po kateri so agresorske države dolžne plačati nematerialno in materialno odškodnino vsem žrtvam vojne. Ta akt zavezuje predvsem nemške oblasti, slovenske pa so to dolžne izterjati, opozarjajo udeleženci protestne konference.

Na srečanju v Kranju je svojo usodo ukradenega otroka iz vojnega časa orisala Helena Žnidaršič. Tudi ukradeni otroci si zaman prizadevajo za svoje pravice, borili se bodo še naprej, ob tem pa je gostja predlagala, da bi se različne organizacije pri tem prizadevanju združile. Srečanja se je udeležil tudi kranjski podžupan Bojan Homan, ki je dejal, da kot predstavnik občine ne more obljubiti drugega kot svoj podpis k resoluciji in plačilo poštnih stroškov, ki jih bo žrtvam poravnala občina, ko bodo posamično naslavljale svoje zahteve vladi. Prepričan pa je, da bi si žrtve zaslužile takšne pokojnine, kot jih imajo borci.