Prvi Mercatorjev maraton

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 12. maj 2010 / 06:00

Je pravzaprav že šesti memorial Mirka Krakerja.

Ta navdušeni hribolazec, rekreativec je svoj največji pečat zapustil kot odličen prijatelj in kolesar Save iz Kranja. Taki, kot je bil Mirko, si vsekakor zaslužijo svoj memorial in spodobi se pokloniti se mu vsaj enkrat na leto, če že ne utegnemo večkrat.

Memorial bo zopet šel po stari trasi, kar pomeni, da bomo startali pred Mercatorjem na Primskovem in skušali doseči cilj visoko nad Kranjem ob Planšarskem jezeru na Jezerskem. Pridite, prosim, ker bi rad, da občutite tisti čustveni naboj, ki nas, Mirkove prijatelje, spremlja vsako leto na tem maratonu. Če se spomnim za nazaj, sem manjkal samo na prvem. Na drugega sem prišel, da bi se prepričal, ali držijo govorice, da nas Mirko spremlja vse od Kranja do Jezerskega. To je bila njegova najljubša cesta, tura, trasa. Govorice držijo. To lahko potrdim, vendar nisem prepričan, da mi Mirko kaj pomaga, ko se začne vzpon od Kanonirja naprej. No, lahko da pomaga komu drugemu in moram počakati na leto, ko bom jaz na vrsti. Šala je bila Mirkov zaščitni znak takoj poleg prijaznosti.

Maj bo za kolesarje aktiven mesec, kar se tiče prireditev. Po Krakarjevem memorialu sledi drugi Vzpon na Jošta in potem še poslastica za navijače Kranjska dirka. Torej, če ne drugje, se srečamo na kolesu.

Težko bi se izognil temi, ki razburja kolesarsko javnost že cel teden. V mojem e-poštnem nabiralniku se je znašlo kar nekaj pisem, v katerih me kot poznavalca kolesarskega dogajanja sprašujejo glede primera Tadej Valjavec. Odgovoril nisem nikomur, ker sem se nameraval o tem pisati v tej številki Gorenjskega glasa. Med premišljevanjem, debatami, vprašanji in odgovori sem dojel, da se me primer niti malo ne tiče, vendar je zanimiv za vse, ki jih šport vsaj malo zanima. Ali podpiram Tadeja, ne morem napisati. Ali ga obsojam, pa tudi ne. Torej sem nevtralen, a to nočem biti, ker nisem nikoli bil in sem nevtralne ali zadržane imel vedno za mone. Torej se moram postaviti na eno stran. Postavil se bom na stran tistih, ki so se spomnili pravil igre. Če so pravila postavljeno zakonito, torej sledi, da se morajo spoštovati brez izjeme. In že smo v slepi ulici. Zakaj tako hitro? Zato, ker se nekateri, teh je manj, z določenimi pravili ne strinjajo in jih celo zavestno kršijo. V primeru Valjavec gre za sum, da je kršil določena pravila. Gre samo za sum, ki pa ga poznavalci razmer v kolesarskem svetu dojemajo že kot sodbo. To pa celotno zadevo zelo zakomplicira. Kdor je osumljen, naj ne bi bil že v istem dnevu obsojen, mar ne? Saj ni, vendar za večino novinarjev je. In kakšni novinarji so to? Verjetno se boste strinjali, da večinoma tisti, ki samo lovijo škandalozne novice, ki samo malce smrdijo po kršenju nečesa, kar je določeno, da se kršiti ne sme. Torej so novinarji krivi? Samo, oni in nihče drug. Če bi napisali, da mora Valjavec spustiti Giro zaradi dokazovanja svoje nedolžnosti, bi se bralo drugače kot: Valjavec se je dopingiral! Se strinjate? V preteklosti so se že zgodili primeri, ko so kolesarji morali kako dirko spustiti zaradi »osebnega zdravja« ali so jih poslali domov, ker so imeli »predobro kri«. In zgodilo se ni nič razen tega, da so bili osumljeni dopingaši. Spet s strani nevednih novinarjev. Če Valjavec dokaže svojo nedolžnost, bo kolesaril naprej, če je ne dokaže, bo verjetno obsojen z dveletno prepovedjo tekmovanja. Zmaga ali kazen bosta samo njegovi. Zmagovati je že navajen, biti poraženec je prav tako že navajen, zato sem prepričan, da bo v vsakem primeru ostal tak, kakršen je in kakršnega smo vajeni.