Čisto kratka zgodovina skoraj vsega

»Ste kdaj zaprli oči in si skušali predstavljati, do kod sega neskončnost? Ali pa se spraševali, kaj je bilo pred nastankom vesolja? Ali pa si skušali zamisliti, kako bi bilo potovati s hitrostjo svetlobe ali pogledati v notranjost črne luknje? Se vam je zdelo, da vam bo ob takem spraševanju razneslo glavo? No, naj vas nič ne skrbi, pomagal vam bom. Sam se že kakih petdeset let sprašujem taka naporna vprašanja in sem se končno odločil (ker pač nisem hudo hiter), da bom skušal poiskati nekaj odgovorov. Rezultat držite v rokah.« Tako v predgovoru svoje knjige Čisto kratka zgodovina skoraj vsega, ki je v angleškem izvirniku prvič izšla že 2008, obeta Bill Bryson (1951 v ZDA rojeni britanski pisec), avtor te in več drugih uspešnic. Že 2003 je izšla njegova Kratka zgodovina skoraj vsega (A Short History of Nearly Everything) in postala svetovna uspešnica. Knjiga, o kateri pišemo tu, pa je skrajšana, prirejena in ilustrirana izdaja, »svetovna uspešnica v posebni izdaji za mlade bralce«.

No, sem si mislil, pa preverimo, ali je res tisto, kar avtor obeta na začetku? Da nam razloži, do kod sega neskončnost, denimo? »Vsi smo se že kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi potovali čisto do roba vesolja in pogledali čez. Kje bi bila naša glava, če bi jo potisnili iz vesolja? Odgovor razočara: do roba vesolja sploh ni mogoče priti. Pa ne samo zato, ker bi predolgo trajalo, da bi tja prispeli, temveč tudi zato, ker nikoli ne moremo priti do zunanje strani roba, tudi če potujemo v ravni črti vse do neskončnosti. Ne – vrnili bi se na izhodišče. To bi se zgodilo zato, ker je vesolje nam nedojemljivo ukrivljeno. Ne živimo v nekakšnem velikanskem, nenehno raztezajočem se balonu. Vesolje se krivi tako, da nima ne pravega roba ne meje, hkrati pa je vendarle končno.« Dojemate? Ne, res ni enostavno. »Za ponazoritev ukrivljenosti vesolja pogosto uporabijo prispodobo možiclja iz vesolja ploskih površin, ki še nikoli ni videl krogle. Ko se znajde na Zemlji in raziskuje po njenem površju, nikakor ne bo nikoli prišel do roba. Morda se bo sčasoma vrnil na izhodišče in bo ob tem izjemno pretresen, ker ne bo dojel, kako se je to lahko zgodilo.« Na vse to še nekaj številk za ponazoritev velikih razsežnosti sveta, v katerem živimo. »Če bi nepretrgoma hodili leto dni s hitrostjo pet kilometrov na uro, bi prehodili razdaljo 43.800 kilometrov – približno razdaljo okoli sveta. Svetloba potuje s hitrostjo približno 1.079.252.850 kilometrov na uro in v istem času prepotuje razdaljo prek 9 bilijonov kilometrov, torej pride več kot 220-milijonkrat okoli sveta …«

Knjiga ima po predgovoru šest razdelkov: Izgubljeni v vesolju, Velikost Zemlje, Svit nove dobe, Nevarni planet, Življenje samo, Pot do nas; kot solidna knjiga ima tudi stvarno in imensko kazalo. Čeprav so ti naslovi bolj leposlovni, je iz njih mogoče zaslutiti vsebinski potek knjige od vesoljnih k zemeljskim rečem in med temi od geoloških prek živalskih do človeških. Gornji navedki so iz poglavja Rob vesolja – kako daleč je? Zdaj – po nedavnem izbruhu islandskega vulkana – pa poglejmo v poglavje Bum! – izbruh vulkana Sveta Helena. To ni tisti otok sredi oceana, na katerem je umrl Napoleon; tako je ime tudi vulkanu v ameriški zvezni državi Washington, ki je nenapovedano in katastrofalno izbruhnil leta 1980 (moram priznati, da se tega dogodka, ki je moral biti deležen izjemne publicitete, sploh ne spominjam). »Ob 8.32 v nedeljo, 18. maja, se je zaradi potresa severna stran vulkana sesedla in neznanski plaz zemlje in kamenja je zdrsnil po pobočju s hitrostjo skoraj 250 kilometrov na uro. To je bil največji zemeljski plaz sploh, v njem pa je bilo toliko materiala, da bi pokopal ves Manhattan 120 metrov globoko. Minuto pozneje je Sveto Heleno razneslo z močjo, ki je ustrezala 27.000 atomskim bombam, kakršna je razdejala Hirošimo. Velikanski vroči oblak je puhnil od gore s hitrostjo 1000 kilometrov na uro, veliko prehitro torej, da bi mu kdorkoli, ki je bil blizu, lahko ubežal. Eksplozija je zajela številne ljudi, ki naj bi bili na varni razdalji, nekateri pa celo tako daleč, da vulkana sploh niso videli. 57 ljudi je umrlo, od tega 23 trupel sploh niso našli. Smrtnih žrtev bi bilo še veliko več, če ne bi bila ravno nedelja. Na delovnike bi v nevarnem območju delalo veliko gozdarjev. 600 kvadratnih kilometrov gozda je bilo uničenega. Drevesa je kar odpihnilo. Pepel je padal na najbližji kraj in dan spremenil v noč ter mašil motorje in generatorje, dušil pešce in onemogočil normalno življenje.« Ja, to je bilo precej hujše kot zadnjič na Islandiji, ko niso mogla leteti letala, človeških žrtev pa sploh ni bilo. In takih opisov in razlag je v tej knjigi še veliko, res je »čisto kratka zgodovina skoraj vsega«.